Andreja Kutnar: Gradnja z lesom je veliko več kot le »postavljanje barak«

»Ustvarjati želimo pametno, trajnostno in sodobno grajeno okolje za vse generacije, s čimer želimo Slovenijo transformirati v družbo, ki je osredotočena na trajnostni razvoj, ciklično gospodarstvo, blaginjo ljudi ter uporabo obnovljivih virov in sredstev,« je med drugim v pogovoru za naš medij povedala doktorica znanosti Andreja Kutnar, vodja projekta InnRenew CoE in v. d. direktorja novoustanovljenega Centra odličnosti ter profesorica na Univerzi na Primorskem, ki je odnos in ljubezen do lesa razvila že kot otrok v domači mizarski delavnici, zdaj pa ga razkriva in odkriva v okviru Centra odličnosti InnoRenew CoE.

Drži, odrasla sem v mizarski delavnici. Les je brez dvoma bil prvi material, s katerim sem se spoznala, z njim ustvarjala in si krajšala otroštvo. Možnosti za razvijanje in sproščanje kreativnosti, ki jo ponujajo lesene kocke, žaganje, skobljanci in prah, so brezmejne. Pri igri z lesom sem pogosto porabila lepila, lužila in barve v obsegu, ki ni bil ravno stroškovno prijazen, mi je pa ustvarjanje prineslo ljubezen do lesa in radovednost, ki ju še danes razkrivam in odkrivam.

Les je z mano tako rekoč neprestano. O njem razmišljam, ko dizajniram pohištvo, saj moram upoštevati njegove estetske in mehanske lastnosti. Te lahko zaznamo z našimi čutili in si o njih zlahka naredimo predstavo. Ko pa preidem v akademski svet, razmišljam o njegovi variabilnosti, o njegovem spreminjanju in razlogih zanj, ki se skrivajo na mikro in nano ravni, izven običajnega človeškega izkustva. V tem svetu si moramo zato pomagati z interdisciplinarnim in abstraktnim razmišljanjem.

Čeprav bi marsikdo mislil, da je obdelava lesa za moške, velikokrat bolj do izraza pride ženska natančnost in rahločutnost. O učinkih moje spretnosti morate vprašati uporabnike, pri obdelavi lesa se ne branim nobene tehnike. Lotim se žaganja, skobljanja, brušenja ter tudi površinske obdelave in sestavljanja.

Menim, da imamo Slovenci tradicionalen odnos do lesa. Za primer lahko vzamemo ribniško suho robo. Je pa res, da se je v zadnjih letih, predvsem s krizo v lesnem sektorju, pozitiven odnos do lesa nekoliko zrahljal. Predvsem imam v mislih spodbujanje mladih, da bi se odločili za poklic mizarja, tesarja, lesarja. Želela bi si, da bi družba cenila te poklice in da bi bili starši ponosni, da se njihovi otroci želijo ukvarjati z lesom. Poleg tradicionalizma pa imamo v Sloveniji tudi zelo dvojen, na trenutke celo shizofren odnos do lesa. Velika večina bi poudarila izrazito nestrinjanje z izvozom hlodovine in drugih malo obdelanih lesnih polizdelkov, po drugi strani pa bi bodisi zaradi nekega privida prestiža bodisi zaradi dozdevne cenovne ugodnosti kupila potrebščine, pohištvo ali bivališče iz drugih, energijsko potratnih, okolju neprijaznih in uvoženih materialov.

Kot sem nakazala že pri prejšnjem odgovoru, to popolnoma drži. Les kot gradbeni material obstaja že zelo dolgo, so ga pa iz raznih vzrokov izpodrinili drugi materiali. V zadnjih nekaj letih se stanje sicer izrazito izboljšuje. Z dobrim delom podjetij in podporo akademske sfere nam je, upajmo, uspelo v slovenski javnosti vzbuditi zavedanje, da je gradnja z lesom več kot »postavljanje barak« za ljudi, ki ne zmorejo zgraditi »prave hiše«. Po drugi plati so ljudje spoznali, da je kakovostna gradnja z lesom tudi cenovno povsem konkurenčna klasični. Viden je napredek v tehnologiji izdelave, predvsem pa so se ljudje začeli zavedati bistveno manjše okoljske škodljivosti lesenega bivanjskega okolja. Zdaj pa na Univerzi na Primorskem nadgrajujemo in z velikimi koraki napredujemo pri raziskavah, ki kažejo neposredno povezavo med prisotnostjo lesa v grajenem bivanjskem okolju in zmanjševanjem stresa. Proučujemo odnos med človekom in naravo in vpliv urbanega okolja, ki ni naravno, na zdravje in počutje ljudi.

Najnovejše raziskave so pokazale (empirične meritve, ne anekdotni podatki), da uporaba lesa pri notranji opremi tudi v bivanjskem okolju pozitivno učinkuje na zmanjševanje stresa pri stanovalcih. Zato si prizadevamo, da bi tesneje vpeli uporabo lesa v restorativno okoljsko oblikovanje, kar bomo kot eno od dveh glavnih smeri raziskovali tudi v centru odličnosti InnoRenew CoE.

O trajnostnem razvoju slišimo vsakodnevno v medijih. Včasih imam občutek, da se uporablja brez razmisleka, kaj sploh pomeni, zato bi rada na vaše vprašanje odgovorila z dvema pojasniloma. Lesno industrijo izpostavljamo predvsem kot sektor, ki lahko bistveno pripomore k trajnostnemu razvoju Slovenije (in Evrope). Definicij, kaj je trajnostni razvoj, je veliko. V enem stavku pa lahko pojasnimo, da gre za ohranjanje narave in njenih naravnih virov. V današnjem v potrošništvo usmerjenim svetu je pomembno, da z naravnimi viri ravnamo skrbno na način, da jih ohranimo za prihodnje rodove. Uporaba lesa kot materiala iz obnovljivega vira, ki ga lahko izrabimo v več pojavnih oblikah, za ustvarjanje in opremljanje življenjskega okolja, je šolski primer za tako ravnanje. Ko pa govorimo o trajnostnem razvoju lesne industrije, mislimo na skladen razvoj deležnikov vzdolž celotne vrednostne verige pridelave in predelave lesa, na usklajevanje raziskav, razvoja in šolstva s potrebami gospodarstva in širše družbe ter pripravo ustreznih politik, ki vse to podpirajo. Seveda ob vsem tem ne smemo zanemariti ozaveščanja najširše javnosti o gospodarskih, okoljskih in družbenih prednostih razvoja lesarstva in pozitivnih učinkih bivanja v lesu in z lesom na zdravje in dobro počutje uporabnikov.

Največ sem se posvečala raziskavam in razvoju pojavov in tehnik za tako imenovano zgoščevanje lesa. Poenostavljeno rečeno pri tem s pomočjo vodne pare, toplote in mehanskih sil spreminjamo lastnosti lesa (modifikacija lesa) tako, da mu povečamo gostoto in s tem bistveno izboljšamo nekatere njegove mehanske lastnosti (denimo trdnost površin). Tako omogočimo, da lahko v izdelkih z visoko dodano vrednostjo (v prejšnjem primeru visokokakovostne talne obloge) uporabimo tudi les, ki bi ga pred obdelavo imeli za manj kakovostnega (izraba zdaj manj uporabljanih lesnih vrst in s tem ohranjanje biotske raznovrstnosti). V svetu zdaj razvijamo ducate tehnik za modifikacijo, obetajo pa tiste, ki ob doseganju tehničnih zahtev za ustreznost novih materialov hkrati upoštevajo vplive na okolje. Te proučujemo z analizo vplivov v celotnem življenjskem krogu – LCA. Z modifikacijo lesa želimo ponavadi povečati njegovo gostoto in trdnost, povečati trdoto površin, spremeniti barvo in videz, zmanjšati njegovo krčenje in raztezanje (stabilizacija), izboljšati možnosti lepljenja in barvanja…

Začnimo kar pri začetku, torej pri primarni predelavi, ki je v Sloveniji razvita precej manj, kot nam omogočajo naravni potenciali. Zato že v prvem koraku na državni ravni izgubljamo precej dodane vrednosti in tudi lesne mase, ki bi jo lahko izrabili za izdelke. Seveda vlagati v nove proizvodne zmogljivosti (denimo žagarske obrate), ne da bi vedeli, kaj proizvajati, kje, komu in kako prodajati, pa ne bi imelo smisla. Po zdajšnjih preliminarnih raziskavah trga je najočitnejša rešitev za predelavo večjih količin lesa vzpostavitev sodobne primarne proizvodnje, ki bi z inovativnimi gradbenimi materiali, polizdelki in elementi podjetjem višje v vrednostni verigi (denimo slovenskim proizvajalcem lesenih hiš) omogočili oziroma še povečali globalno konkurenčnost. Druga očitna nujnost je večja vključenost kreativnega sektorja v vse člene vrednostne verige lesa, tudi v iskanje možnosti za proizvodnjo inovativnih izdelkov iz ostankov predelave ali iz odsluženega lesa. Ob tem pa moramo nujno spremeniti miselnost in v vse naše delovanje uvesti interdisciplinarnost ter ga internacionalizirati. Vključevanje senzorike, informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT), optimizacijskih in napovednih modelov (matematika), biopsihologije in zdravja, vse do spoznanj iz varstva kulturne dediščine v oblikovanju izdelkov in bivanjskega okolja, je nujno za uspeh na trgu. V ospredje moramo postaviti uporabnika in skupaj z akademskim svetom (dejansko mišljen ves svet) analizirati potrebe in na podlagi analiz skupaj razvijati nove izdelke. Mednje štejem tudi nove poslovne modele, saj se je v praksi izkazalo, da obstoječi ne delujejo optimalno.

Najbolj vidna težava je slaba povezanost vzdolž vrednostne verige, ki povzroča izrazito neučinkovito izrabo materiala. Ker v sektorju nismo ustrezno predstavljali možnosti napredka, roko na srce, ker v sektorju ni bilo ustreznega napredka, je delo z lesom prišlo na izrazito slab glas. Zato se mladi in perspektivni ljudje v najmanj zadnjem desetletju niso odločali za poklice v lesarstvu, niti za sodelovanje s tem sektorjem. Pregled strukture zaposlenih pokaže, da v sektorju delajo večinoma starejši moški. Mednarodne raziskave pa jasno kažejo, da heterogenost zaposlenih (v vseh ozirih, ne le po starosti in spolu) prinaša večjo inovativnost in tudi splošno poslovno uspešnost podjetij. Vendar pa zadnji podatki sporočajo, da je sektor dosegel dno in da sta se tako skupni prihodek kot zaposlenost po dolgih letih krize povečala. Pričakujemo, da bomo v tesnem sodelovanju inštitucij znanja in dobro stoječih ter na novo ustanavljajočih se podjetij sektor ponovno dvignili in ga uveljavili kot enega najuspešnejših v Sloveniji. Da pa bo ta razvoj trajnosten, moramo, kot sem omenila že pri enem prejšnjih vprašanj, vzpostaviti zavedanje, da le znanje omogoča izdelke z visoko dodano vrednostjo in njihovo prodajo (tudi prek kreiranja ustreznih politik). To podjetjem omogoči večji dobiček, ki ga lahko reinvestirajo v raziskave, razvoj in inovacije ter tako sklenejo pozitivno povratno zanko trajnostnega razvoja.

V novem centru odličnosti bomo raziskovali, razvijali in inovirali na področju obnovljivih materialov ter raziskav zdravega bivanjskega okolja. Strateški cilj delovanja je omogočiti preboj Slovenije na vodilno mesto v Evropi na področju trajnostnega gradbeništva. Ustvarjati želimo pametno, trajnostno in sodobno grajeno okolje za vse generacije, s čimer želimo Slovenijo transformirati v družbo, ki je osredotočena na trajnostni razvoj, ciklično gospodarstvo, blaginjo ljudi ter uporabo njenih obnovljivih virov in sredstev. Glavni raziskovalni temi bosta modifikacija lesa in restorativno okoljsko in ergonomsko oblikovanje, ki sem ju na kratko opisala že prej. Skozi fokusna področja zdravja, kulturne dediščine in oblikovanja ter politike bomo v njih združevali spoznanja, do katerih bomo prišli v štirih temeljnih raziskovalnih področjih: trajnostne zgradbe, materiali, IKT, poslovna podpora. Prav slednjemu področju bomo posvetili še posebno pozornost, saj bomo imeli kar precejšen del zaposlenih usmerjenih v sodelovanje z industrijo in podporo zanjo. V delovanje Centra odličnosti InnoRenew CoE želimo vpeti čim širši nabor deležnikov. Zato smo že v prvi fazi izvajanja projekta oblikovali tako imenovan živi laboratorij. Vanj je že zdaj vključenih skoraj 70 podjetij, inštitucij, arhitekturnih pisarn, oblikovalskih studiev … iz 22 držav. Tudi prek te strukture že interdisciplinarno povezujemo slovensko lesno industrijo z raznimi deležniki doma in v tujini, v prihodnje pa bomo to le še intenzivirali. Živi laboratorij LL InnoRenew vidimo kot osnovno orodje za trajnostno sodelovanje in napredek tako industrije kot InnoRenew CoE.

Fraunhofer-Institut für Holzforschung, Wilhelm-Klauditz-Institut, WKI bo v projektu in kot soustanovitelj InnoRenew CoE deloval kot mentorska institucija, saj je vrhunska ustanova za raziskave in razvoj ter prenos inovacij v industrijsko prakso. Zato od njih pričakujemo, da nas bodo usmerili in nam svetovali, kako naj delujemo z in v korist celotnega slovenskega lesnopredelovalnega sektorja. Sodelovanje, ki smo ga prej gojili z njihovimi raziskovalci na osebni ravni v več formalnih in neformalnih projektih, smo v prvem letu priprave poslovnega načrta InnoRenew CoE nadgradili v institucionalno. V Centru odličnosti želijo sooblikovati vsebine in vanj prenesti vsaj del lastne uspešne organizacijske strukture. Njihov primarni interes je sodelovanje z univerzami, ki so vir temeljnega znanja. Slovenijo vidijo kot potencialna vrata za nadaljnje izboljšanje in nadgrajevanje svojega dela in razširjanje v regije, kjer tradicionalno še niso delovali.

Leto 2017 bo za vse, ki delamo na tem projektu, zelo zanimivo. Ustanavljamo nov neprofitni zavod InnoRenew CoE in začenjamo aktivnosti za gradnjo njegovega središča – ikonične lesene zgradbe, seveda. Zaposliti bomo morali večje število novih, na svetovni ravni vrhunskih znanstvenih, razvojnih in inovacijskih sodelavcev, pridobiti večje število novih projektov za letos in prihodnje leto ter operacionalizirati sodelovanje z industrijo. To bo postavilo temelje za uresničevanje kratko-, srednje- in dolgoročnega načrta raziskav, razvoja in inovacij, ki smo ga pripravili v okviru priprav poslovnega načrta InnoRenew CoE. To bomo sicer začeli že takoj, saj smo opredelili vrsto projektov, v katerih bo InnoRenew CoE, skupaj z vsemi partnerji projekta, začel graditi svojo bazo znanja in veščin, ki jih bomo potrebovali za trajnostni razvoj Centra odličnosti in celotnega gozdno-lesnega sektorja v Sloveniji. Po petih letih, ko se izteče financiranje iz osnovnega projekta, bomo tako postali ekonomsko in akademsko neodvisna institucija, ki bo v svetu vodilna in prepoznavna kot center za tehnologije pri modifikaciji lesa in ustvarjanju restorativnega okoljskega in ergonomskega oblikovanja. Ob tem bomo poznani kot akter, ki je bistveno pripomogel k revitalizaciji in ponovnemu vzponu našega sektorja v Sloveniji ter regiji južne in vzhodne Evrope.