Matej Košič, nekoč drugi mož Vegrada, je 22.februarja podal ovadbo zoper tožilca Stanislava Pintarja, ker naj bi zlorabil uradni položaj ob zadnjem priznanju krivde poslovne goljufije nekdanje direktorice Vegrada Hilde Tovšak. Tožilec Pintar si lahko že oddahne, saj nam je vodja okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Tamara Gregorčič sporočila: »V zadevi, o kateri sprašujete, je pristojna tožilka že sprejela odločitev. Kazensko ovadbo je s sklepom z dne 27. februarja 2017 zavrgla, ker ni podan utemeljen sum, da bi osumljeni storil naznanjeno kaznivo dejanje.« Košič, ki je ob vložitvi ovadbe izrazil pričakovanje, da »bodo organi pregona ovadbo obravnavali pošteno in Pintar zaradi tega, ker prihaja iz njihovih vrst, ne bo privilegiran,« nam je po informaciji, da je ovadba že zavržena, povedal: »To se je zgodilo nenavadno hitro in taka odločitev je ob očitno storjenem kaznivem dejanju naravnost škandalozna. Vrana vrani očitno ne izkljuje oči.«
Zakaj je Košič vložil ovadbo?
Košič se je za ovadbo odločil, ko je pred kratkim Hilda Tovšak priznala še eno kaznivo dejanje poslovne goljufije, v višini 350.000 evrov, in zato dobila pogojno kazen. Zmotile so ga besede, ki sta jih po priznanju povedala obsojena in tožilec. Tovšakova je na sodišču povedala: »Ves čas sem si želela ohraniti družbo Vegrad pri življenju. Nikakor pa se pri tem nisem osebno okoristila. Če bi bila banka pametna in bi dovolila, da bi se stanovanja v Celovški dvorih prodala leta 2009, ko smo imeli ponudbo Mestne občine Ljubljana, ki bi jih odkupila po dobrih 1900 evrov za kvadratni meter, potem nas danes tu na sodišču sploh ne bi bilo, saj bi poplačali vse izvajalce.« Pintar pa je za televizijsko oddajo Dnevnik med drugim rekel: »Ni ravnala z namenom, da bi sebe okoristila, da se je v bistvu z oškodovanci konzultirala, da je spoznala napačnost svojih ravnanj…«
Glede sprejetega sporazuma je Košič menil, da je bodisi Tovšakova premalo kaznovana za tako visoko oškodovanje upnikov, bodisi je obsojena za dejanje, ki ga ni storila. Košič je v izjavah Tovšakove in Pintarja prepoznal zlorabo uradnega položaja: »Iz takšnega pojasnila tožilca Pintarja ni mogoče sklepati nič drugega, kot da očitno verjame, da Hilda Tovšak sploh ni imela namena ogoljufati podizvajalcev. Ne morem sprejeti tega, da državni tožilec, ki v okviru svojih dolžnosti preganja storilce kaznivih dejanj, pri tem pa je zavezan tudi k temu, da postopek, če meni, da osumljeni dejanja ni storil, nemudoma ustavi, nekoga, za katerega očitno ugotovi, da je nedolžen, in to celo javno pove, prisili v sklenitev sporazuma o krivdi.«
Koga skrbijo priznanja Tovšakove
Košič, sicer tudi sam v postopkih, ki jih zoper njega vodi tožilec Stanislav Pintar, je v ovadbi izrazil tudi bojazen, da so s takimi priznanji oškodovani tudi drugi soobtoženi, saj se jih postavlja v težji položaj pred sodiščem. Tovšakova pa naj bi, kot trdi Košič v ovadbi, priznavala tudi zadeve, ki niso kazniva dejanja, ker je v slabem finančnem položaju in težko plačuje odvetnike. Poleg tega pa že prestaja zaporno kazen in naj bi v zavodu imela določene ugodnosti, ko poravna vse obveznosti iz naslova stroškov kazenskih postopkov.
Tožilec Pintar nam je o priznanju Tovšakove povedal: »Zavedati se moramo, da je eno tisto, kar obtoženec govori na sodišču, drugo je pa tisto, kar kažejo dokazi. Tovšakova ni nikoli priznala ničesar, za kar se ni čutila odgovorno in ni bilo utemeljeno z dokazi. Poleg tega so vsi sporazumi podpisani v spremstvu zagovornikov in s soglasjem sodnikov.« O Košičevi ovadbi pa pravi: »To je pod nivojem, glede na to, da jo je Košič v nekaterih primerih izrabil. Zato ni razlogov, da igra dušebrižnika Tovšakove.«
