Spomnim se otroštva na kmetiji starega očeta. Živine je bilo malo. Vsa hrana je bila pridelana doma. Samopreskrba je bila skoraj stoodstotna. Kupovali so le sladkor, sol in tekstil. Obdelovanje polj je bilo okolju prijazno. Gnojilo se je le s hlevskim gnojem. Prvi strup, ki se ga spomnim, je bil pantankan. Ob pojavu koloradskega hrošča se ga je sprva pobiralo ročno. Čeprav je malim kmetijam primanjkovalo obdelovalne zemlje, niso brezglavo krčili drevja in grmovja. Prav tako niso s plugi orali v kolovoze in skoraj v jarke, kot to počno novodobni veleposestniki. Ti so danes sodobno opremljeni (tudi na račun subvencij). Imajo primerljiv standard kot obrtniki.

V hlastanju za čim večjim prihodkom pa je Barje zlorabljeno kot še nikoli. Polivanje gnojevke in gnojnice, dodajanje pretiranih količin dušika (umetno gnojilo), zastrupljeno seme in strupi za plevel so zlo, ki uničuje Barje. Odvržene razne smeti, kot so plastične vreče, akumulatorji in včasih tudi traktorski plašči, niso redkost. Veliko škode naredijo tudi visokozmogljivi traktorji, ki ob najvišji hitrosti z rotacijsko kosilnico pomorijo vse, kar se skriva v travi. V tujini morajo biti traktorji opremljeni s toplotnimi senzorji, ki opozarjajo na divjad. Inšpektorji so na terenu, ne pa v pisarnah.

Druga svetovna vojna je zdesetkala divjad. Pred 70 leti so se lovci, naši starši, zelo trudili ponovno naseliti jerebice, fazane in zajce. S pametnim gospodarjenjem se je razširila tudi srnjad. Razen redkih izobražencev in režimskih ljudi so vodili lovska društva kmetje in delavci. Do leta 1991 je šlo divjadi in drugim živim bitjem dobro. Včasih so bile zime hude. Javnost, ki je danes kritična do lovcev, ni nikdar sodelovala pri krmljenju niti kako drugače pomagala divjadi. Vrli naravovarstveniki, dobsovci in drugi samooklicani strokovnjaki niso izpustili ničesar, ko so izumrle poljska jerebica in druge ptice barja. Vsi pa se radi naslajajo ob redkih napakah lovcev.

Primer tega, kako oblastniki manipulirajo, je tudi ptica selivka z imenom kosec. Naenkrat je postalo prednostno reševanje te ptice. 90 odstotkov prebivalstva, vključno z lovci, te živali ne pozna. Selivka je važnejša od avtohtone jerebice, postovke itd. Se ljudje zavedajo, koliko divjadi pomre na cestah in železniških progah? Za mnoge niti ne vemo, ker v mukah umirajo v goščavah. Okoljski aktivisti nočejo razmišljati niti o raztrganih kravah, ovcah, oslih in prestrašenih otrocih ter njihovih starših. Žal se življenjski prostor živalim hitro krči. Omejeni življenjski prostor ne dopušča, da bi vse živali in plenilci živeli skupaj kot nekdaj. Zakaj pa imajo živalski vrtovi vse različne živali ločene med seboj?

Najhujše posledice za okolje ima sodobno kmetijstvo. Ocenjujem, da 70 odstotkov prirastka uničijo košnje in strupi, 10 odstotkov promet, 10 odstotkov poplave in plenilci, 10 odstotkov pa lov. Subvencijski pohlep je povampiril novodobne kmete. Po novem letu, ko je zmrzal, vsako jutro na različnih koncih Barja opažam težko mehanizacijo, rovokopače. Sprejemljivo bi bilo, da drevje in grmovje sekajo. To se v nekaj letih obnovi. Kadar se izruvajo štori, pa je vsega konec. Manj je tudi travnikov, ker je nešteto hektarov koruznih njiv pozimi preoranih, živali se nimajo kam skriti niti česa jesti. Koruza na Barju sicer lepo uspeva, vendar je zanesljivo ne potrebujemo toliko za kulinariko, niti za krmo. Poleg tega je imajo Madžari preveč. Če ni boljša od naše, je cenejša.

Za nameček se je pred kakšnimi desetimi leti pojavil na Barju še šakal. Je priročen krivec za manko divjadi. Ni kriv vsega, vendar tudi ni tako nedolžen, kot bi to radi prikazali strokovnjaki. V bližini, kjer je bilo skoteno prvo leglo šakalov, ni nobena srna vzredila mladičev. Sosedje bolje poznajo šakala. Pri njih ni lovopusta, verjetno z razlogom. Nekdaj smo v Sloveniji podobno ravnali z lisico, ki so jo prizadele še garje in steklina, vendar ni izumrla. Glede šakala naši biologi izvajajo razne študije, pozabljajo pa, da so Kitajci izumili smodnik že pred več stoletji.

Lovci vsako leto naprej predlagamo določeno število divjadi za odvzem iz lovišča. Zaradi vremenskih vplivov, nenadnih bolezni in drugih nezgod nam država dopušča le 15 odstotkov odstopanja od predvidenega. V nasprotnem primeru nam sledi kazen v višini 4500 evrov. Po logiki bi moralo biti število povožene divjadi vključeno v kvoto odstrela, a ni. Enostavno moramo kljub temu odstreliti napovedano število osebkov. Lovci smo zadnja leta ves čas na udaru. Večina se vede odgovorno. Res je, da v nas tli pradavni gen plenilca, lovca. Nekdo drug je mesar, pek, poljedelec, športnik, glasbenik itd. Tako so na svetu tudi žuželke, rastlinojedci in plenilci. Ljudje smo vsejedci in vključeni v ta življenjski krog.

Janez Mravlje, Brezovica pri Ljubljani