Saj ne, da ne bi prikazal vse bede, gnusa in groze heroinske odvisnosti (le kdo bi lahko pozabil antologijski prizor potopa v sekret iz pekla ali pa tistega po stropu plazečega se dojenčka?), a je obenem v njej prepoznal tudi nekakšno privzdignjeno uporniško gesto zoper kapitalistično molžo obubožanega in na privide potrošniške naslade navlečenega proletariata, ki jo je Mark Renton lucidno povzel v svojem uvodnem »izberi življenje« monologu. Renton (Ewan McGregor), Sick Boy (Johnny Lee Miller) in Spud (Ewen Bremner) so bili sicer res brezvestni mladi džankiji, a v tistih svojih raztrganih kavbojkah, prekratkih majčkah in presušenih telesih so bili obenem videti tako prekleto kul, in tovarištvo, ki so ga vzgojili v letih skupnega odraščanja sredi puščobne krajine delavskih predmestij, je bilo tako zelo nalezljivo, da v njihovih likih nismo videti le antijunakov, ampak tudi smele mladce, ki so si drznili izstopiti iz duhamorne sivine vsakdanje tlake in živeti drugače.
V filmu T2 Trainspotting (2017) se Renton dobrih dvajset let po tem, ko je s polno torbo gotovine zbrisal neznano kam in pustil svoje pajdaše na cedilu, vrne na prizorišče zločina. Režiser Danny Boyle ponovno zedini svoje glavne junake in ugotovi, da se v svojem bistvu niso kaj dosti spremenili, le da zdaj niso več videti kul, ampak le še kot popolne zgube. Boyle v reviziji njihovih zadnjih dveh desetletij, na gosto posejanih z avdio, vizualnimi, stilističnimi in narativnimi referencami na izvorno delo, svoje junake prikaže v bistveno manj milostni luči; tisto, kar je pri njihovih dvajsetih vsej samouničevalnosti navkljub še vedno nosilo uporniški naboj, je pri štiridesetih le še pomilovanja vredno. Če je bil Trainspotting na heroinu in amfetaminih hkrati – naspidiran, maničen, divji, vihrav in ekscentrično pišmevuhovski, se zdi T2 kot maček po prekrokani noči, pa čeprav se trudi slediti dediščini originala. Boyle izriše duhovit, a v svojem bistvu vendarle sila tragičen portret skupine moških, ki na sredini svojih let nimajo česa pokazati.
T2 ni mojstrovina, pa tudi ne eno tistih nadaljevanj, za katera si samo želite, da sploh ne bi nikoli ugledala teme kinodvorane. Je pomenljiv post scriptum zavožene mladosti, ki se s hitrim tempom in vpadljivimi stilističnimi triki trudi ujeti energijo svojega predhodnika, čeprav mu pri tem nekoliko zmanjkuje sape. Poudarek je na štirih odraslih moških, ki se ozirajo na prvi polčas svojih življenj, analizirajo zgrešene poteze in zbirajo moči za nadaljevanje tekme. Do udarnosti enke mu manjka nekaj več žmohta – predvsem celostna vpetost v duha časa, in tudi izbor glasbe, ki je v prvem delu tako briljantno legel na anarhično režijo, je tokrat zastavljen precej omledno. T2 je pač namenjen drugi generaciji, tisti, ki ima T1 že za sabo in se zdaj ubada z drugačnimi težavami, za poslušanje muzike pa tako ali tako nima več časa. Toda če ne drugega, boste imeli po ogledu dvojke, še raje pa pred njim, dober izgovor, da si ponovno zavrtite enko. Nikoli si ne bi mislili, da se bo tako dobro starala.