Delodajalci so na včerajšnji javni tribuni o plačni politiki, ki jo je organizirala Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), zavrnili pobude sindikatov za zviševanje plač kot povsem nerealne in trenutno neuresničljive. »Zahteve sindikatov ogrožajo delovna mesta in imajo na splošno negativne posledice za gospodarstvo. Produktivnost sicer raste, vendar pa Slovenija zaradi krize še vedno zelo zaostaja. V takšnih razmerah si lahko z napačno plačno politiko zelo škodujemo in upočasnimo zmanjševanje zaostanka za razvitejšimi državami,« je opozoril predsednik GZS Marjan Mačkošek.
Kot je znano, je dvanajst industrijskih in storitvenih sindikatov Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) prejšnji mesec zahtevalo, da se najnižja osnovna plača za prvi tarifni razred, ki po kolektivnih pogodbah dejavnosti znaša v povprečju manj kot 500 evrov bruto, zviša na raven minimalne plače – ta od 1. januarja znaša 805 evrov.
Malica je še naprej problem
Analitična služba GZS ugotavlja, da so se stroški dela od začetka krize povečali za 43 odstotkov, kar je za 12 odstotnih točk več, kot se je v tem času povečala produktivnost, in za kar 24 odstotnih točk več od inflacije. Še posebej občutno se je v zadnjih desetih letih zvišala minimalna plača, za kar 54 odstotkov, kar je skoraj dvakrat več kot v povprečju EU, kjer je zrasla za 29 odstotkov.
Po besedah Sama Hribarja Miliča, generalnega direktorja GZS, ima javnost glede plač »več napačnih predsodkov«. Trditev o »nepravični distribuciji plač« po njegovih besedah ne drži, saj se po tako imenovanem Ginijevem količniku uvrščamo med države z najnižjo dohodkovno neenakostjo. Prav tako napačna naj bi bila tudi ocena, da so plače nizke zaradi »požrešnosti kapitala«. »Dobičkonosnost,« pravi Hribar Milič, »je še vedno podpovprečna. Za plače gre kar polovica dodane vrednosti ali skoraj petino več kot v višegrajskih državah, Poljski, Češki, Slovaški in Madžarski, ki so na trgih naše glavne konkurentke.«
»Uresničitev zahteve sindikatov, da se najnižja osnovna plača zviša na raven minimalne plače, bi pomenila zvišanje vseh plač. Posledice bi bile hude,« ocenjuje Bogdan Božac, direktor mariborskega podjetja Marles hiše. O višjih plačah bi lahko po njegovem govorili le v povezavi z odpravo nekaterih pravic, ki jih »konkurenčne države sploh ne poznajo«, zlasti plačanega prevoza na delo in odmora za malico. »Delodajalci zaradi plačanega odmora za malico letno izgubimo od 15 do 18 dni,« opozarja Božac.
Škodljivo tekmovanje v čim nižjih plačah
Gospodarstveniki so zelo nezadovoljni tudi zaradi previsoke obdavčitve dela. Lanska razbremenitev višjih plač je bila po njihovem mnenju preskromna, zato zahtevajo, da vlada še letos izpolni obljubo o nadaljevanju davčnega prestrukturiranja. Tilen Božič, državni sekretar na ministrstvu za finance, je gospodarstvenikom pojasnil, da bo dodatno zniževanje davkov mogoče šele po konsolidaciji javnih financ, ob tem pa jim svetoval, naj gledajo bolj dolgoročno in nehajo tekmovati v čim nižjih plačah, saj je to škodljivo tudi za javne finance. »Če bi imeli le 300 evrov minimalne plače kot v višegrajski skupini, bi potrebovali še več socialnih transferjev,« je opozoril Božič.
Do delodajalcev je bil kritičen tudi Jože P. Damijan z ljubljanske ekonomske fakultete, ki v nasprotju z GZS ocenjuje, da zvišanje minimalne plače ni imelo nobenega negativnega vpliva na zaposlenost. Plače bi morale po njegovem prepričanju sicer rasti v skladu z nominalno rastjo produktivnosti dela ter z inflacijo. »Če recimo za tri odstotke več narediš, bi moral biti za toliko več tudi plačan,« je dejal Damjan, ob tem pa izrazil dvom o podatkih GZS, po katerih naj bi rast stroškov dela močno presegala rast produktivnosti.
Zadevo smo preverili na statističnem uradu (Surs), in ugotovili, da ima Damijan prav. Namesto za 43 odstotkov, kot trdijo pri GZS, so se stroški dela na zaposlenega od leta 2009 do 2015 povečali le za 7,9 odstotka, medtem ko se je produktivnost (BDP na zaposlenega) med letoma 2009 in 2016 povečala za 12 odstotkov.
