V 15 letih, odkar se je po stanovanju prvič zapeljala roomba, se je spremenilo marsikaj. Okrogli robotski sesalnik, ki se je v svojih začetkih okorno zaletaval le v izbranih stanovanjih, je zdaj redni član gospodinjstev in elegantno opravlja svoje naloge, nerešljiv problem pa poleg stopnic ostajajo le še nenapovedani pasji in mačji iztrebki, ki se jim roomba ne zna izogniti in jih raje veselo razmaže po tleh. Čez 15 let bo preteklost tudi roomba. Prišli bodo pravi roboti. Ne še takšni, kot smo jih videli v filmih Ona, Jaz, robot, Ex machina ali Umetna inteligenca, zagotovo pa korak bliže njim. Google obljublja psu podobnega robota, ki bo čistil hiše, Nemci umetni inteligenčni sistem, na trgu je že robotski pasji ljubljenček, veliko prej, kot smo mislili, pa bo po mnenju znanstvenikov prišel tudi robot za seks. In to celo tako kmalu, da britanski strokovnjak za umetno inteligenco David Levy, ki je napisal knjigo Ljubezen in seks z roboti, napoveduje, da bo do leta 2050 morala obstajati zakonodaja, ki bo dopuščala zakonu podobno partnerstvo med človekom in robotom.
Vaš avto bi vas lahko ubil, da bi rešil druge
A še preden se bomo spopadali z vprašanji, ali nas robot ljubi ali ne, in na svojih kovinskih prijateljih izvajali Turingove teste, oziroma še preden se bomo zares začeli bati, ali se nam lahko zgodi Terminator, bo treba rešiti nekatere enostavnejše probleme. Na primer tega, kdo bo kriv, ko bomo v samovozečem avtu zleteli s ceste in na poti z nje po možnosti še koga zbili. Avto, ki nas je vozil, proizvajalec, ki ga je izdelal, ali mi, ki smo med vožnjo jedli burger in gledali film. Če bomo nesrečo sploh preživeli, ker bi se utegnili voziti tudi v takšnih avtomobilih, ki bodo s ceste zleteli tako, da bo poškodovanih najmanj ljudi. To bi lahko pomenilo tudi žrtvovanje potnikov v avtu na račun življenja tistih, ki so zunaj njega.
Povedano drugače: vaš lastni avto vas bo morda ubil, da bi rešil druge. Dilema ni privlečena za lase, ker je eno od bistvenih vprašanj trenutno prav to, po kakšnih algoritmih se bo v primeru nesreče odločal avto: tako, da mora za vsako ceno zaščititi svoje potnike, ali tako, da bo v nesreči povzročil čim manj žrtev. Ljudje se sicer nagibajo k slednjemu, a le dokler ne gre za njih, je pa v vsakem primeru tolažba vsaj to, da bi bilo po izračunih strokovnjakov na cestah, če bi avtomobili vozili samodejno, 90 odstotkov manj nesreč.
Čas za pravila o odgovornosti strojev
Po podatkih mednarodne zveze za robotiko se je prodaja robotov med letoma 2010 in 2014 vsako leto povečala za 14 odstotkov, nato pa leta 2014 že za 29. »Roboti vplivajo na vedno več področij našega vsakdanjika. Da bi zagotovili, da so in da bodo ostali v službi ljudi, moramo nujno ustvariti strog evropski zakonski okvir,« je opozorila članica evropskega parlamenta Mady Delvaux-Stehres, socialdemokratka iz Luksemburga, ki je sestavila predlog sredi februarja sprejete resolucije, po kateri evropska komisija mora ustvariti poseben dolgoročni pravni status za robote, da bi najbolj avtonomni med njimi lahko imeli status elektronskih oseb in bili odgovorni za škodo, ki so jo povzročili. »Bolj so roboti avtonomni, manj jih lahko obravnavamo kot preprosta orodja v rokah ljudi. Zato običajna pravila o odgovornosti niso več dovolj in kličejo po tem, da napišemo nova, ki se bodo osredotočala na to, kako delno ali v celoti lahko zahtevamo odgovornost od strojev,« so zagovorniki resolucije utemeljevali potrebo po spremembah, pri tem pa mislili predvsem na tiste robote, ki bodo v prihodnosti na osnovi tega, kar so se naučili, sami sprejemali odločitve.
S tem se, čeprav je bilo poročilo o robotizaciji sprejeto s 396 glasovi za in 123 glasovi proti, niso strinjali vsi. »Roboti so proizvod človeškega uma in rok, ampak so kljub vsemu predmeti. Stroji, ne osebe. V njih ni življenja. Nimajo duše in jim ne moremo dati statusa elektronske osebe,« je razpravljala Marijana Petir, krščanska demokratka iz Hrvaške, ki je tako kot še 38 drugih zastopnikov iz petih političnih strank nasprotovala temu, da bi robotu dali status pravne osebe, saj bi to nekoč pomenilo, da bi pred sodišče stopil robot, ne pa njegov proizvajalec ali lastnik.
To se sicer (še) ne bo zgodilo, saj je bil amandma o pravnem statusu robota zavrnjen, vendar po drugi strani prav tako nihče ne bo odgovarjal, če bo človek zaradi robota izgubil službo. Poziv, v katerem so predlagatelji resolucije apelirali na evropsko komisijo, da oblikuje sistem, po katerem bi človek, če bi mu službo »vzel« robot, dobil odškodnino, ni bil izglasovan, bo pa to zagotovo ostala tema za prihodnost, ki bo prinesla še veliko robotskih izzivov. Pričakovanih in nepričakovanih.
