Pa smo začeli. Najprej smo se pozanimali, koliko bi ta sanacija stala. Strokovni poseg je tak: zarez, rušenje, izkop, tampon in enoslojni asfalt, 6 centimetrov – cena: 100 evrov. Da bi tja zapeljali eno samokolnico asfalta, so nam odsvetovali. Tu ne bi bilo potem možnosti za anekse, arheologi pa bi bili prikrajšani za kakšno senzacionalno izkopanino. Za finančno konstrukcijo smo predvideli zbiranje prostovoljnih prispevkov, pa smo idejo kmalu opustili. Saj veste, če bi ta zbrani denar oddali na nepravo mesto, bi morda končal na Kajmanskih otokih.

Zato smo sklenili, da bomo delali tako, kot se šika. Že pred dvema letoma smo se oglasili na OGDP. Tam je pet uradnic staknilo glave in obljubilo moralno in strokovno pomoč. Pa ni bilo nič. Pa se nismo dali in smo začeli znova. Najprej smo ugotovili, da je lastnik gradbeno podjetje, ki je v stečajnem postopku. Posest mu moti občina, ki tam kosi in pobira smeti iz košev. Bog ne daj, da za to izvejo odvetniki. Stik s stečajnim upraviteljem je nemogoč, saj je možakar večino časa na ministrstvu, kot trdi njegova tajnica. Za posredovanje prosimo Zbornico upraviteljev Slovenije, pa tudi nje stečajni upravitelj ne šmirgla. Ker je treba v akcijo vključiti širše ljudske množice (upravni aparat), angažiramo sanitarno inšpekcijo, saj lahko golobi, sive vrane, kavke in druge štirinožne živali, ki se tam osvežujejo in odžejajo, zaradi oporečne vode zbolijo in se okužijo. Malčke pa tako vsak dan mamice okopajo in jim operejo oblačila.

V akcijo vstopi četrtna skupnost in ponovno obveščeni občinski organi, le gospoda župana si ne upamo obvestiti, saj bi bog ne daj kdo ostal brez naporne službe in bi zrasel indeks brezposelnosti. Tudi varuh človekovih pravic nas je tolažil, saj gre vendar za pravice otrok, da se tam igrajo, ne pa na parkiriščih in zelenicah, pognojenih s pasjimi iztrebki. Padla je celo ideja, da najdemo pravega lobista, pa kaj ko gre le za 100 evrov. Iščemo duhovno pravilno usmerjenega politika, ki bi prosil za naše otroke.

Pred kratkim pa nas je obsijal žarek upanja. Tudi zeleni nadzorniki so sprejeli izziv. Po telefonu so nas obvestili, da so na vidiku evropska sredstva (morda obisk trojke). Treba bo prej opraviti ogled, izdelati projekt, ki bo konkurenčen, itd. Dragi naš predsednik, pridite na »fotošuting« ob presihajoče jezerce, mi pa bomo pripeljali kakega malčka iz bližnjega vrtca, da bo slika bolj ljudska in verodostojna in da bodo imeli naši zanamci spomine na te burne čase in krajane Novih Jarš, ki so nekoč živeli v pravni in urejeni državi na sončni strani Karavank in se je za njih zavzel sam predsednik države.

Prejmite lepe pozdrave od upokojenca, ki s svojega balkona že dve leti opazuje to sramoto.

Jože Šašelj, Ljubljana