Prvi je kleni enoprostorec citroën C4 picasso, drugi pa renault scenic. Tudi tega sicer uvrščamo med enoprostorce, pri čemer pri Renaultu, pri katerem so z espacom pred mnogo leti nemara celo izumili ta razred, radi rečejo, da ga zdaj na novo definirajo, spet drugi odzivi pa gredo v smer, da so njihovi enoprostorci zdaj postali križanci oziroma manj MPV in bolj družinsko orientirani SUV. Kakorkoli že, scenic se zdaj oblikovno na daleč res spogleduje s športnimi terenci, ima njim podoben položaj za volanom in že v osnovi gromozanska, 20-palčna kolesa, picasso, ki so ga pred kratkim oblikovno osvežili, pa je v vseh pogledih enoprostorska klasika.
Oblika je sicer tista, ki v oči zbode pri obeh. Tako naj bi sicer bilo pri vseh avtomobilih, pa ni. Številni se zlijejo z okolico, ta dva pa izstopata. V pozitivnem smislu! Delujeta namreč atraktivno, privlačno, futuristično, in to tako zunaj kot znotraj. Ali celo predvsem znotraj. V obeh boste na primer zaman iskali kakšen analogen merilnik, pa tudi fizičnih gumbov in stikal je le za vzorec. Skorajda vse je digitalizirano in občutljivo na dotik, kar pa je dvorezen meč. Prvič zato, ker odzivnost pri obeh (še) ni najboljša, drugič pa zato, ker zna biti, sploh v kombinaciji s prvo predpostavko, vse skupaj zamudno. Ko moramo na primer med vožnjo najprej izbrati upravljanje prezračevanja in ga šele nato lahko spreminjamo, kar, pa ne samo v tem primeru, prinese nepotreben korak ali dva več. Dvoma sicer ni – digitalno-minimalistični pristop je atraktiven in ponuja številne grafične možnosti, a najbolj praktičen (še) ni.
Kakorkoli že, tudi na to se voznik sčasoma navadi, precej hitreje pa se pri obeh navadi na zelo udobno vožnjo. Za to poleg prijetnega in kakovostnega delovnega okolja (ta občutek je še posebej poudarjen pri picassu) poskrbijo odlični sedeži, kar zadeva potnike na zadnji klopi, pa se pri picassu klasična enoprostorska zasnova izkaže za superiorno. Prostora je v njem namreč več, občuti pa se predvsem pri nogah, bržčas tudi zaradi daljše medosne razdalje (279 : 273 centimetrov). Tudi pri celotni dolžini je C4 malenkost daljši (4,44 : 4,41 metra), bolj pa nas je presenetil podatek, da je scenic tri centimetre širši (1,87 : 1,83 metra), saj se nam je tako spredaj kot zadaj zdelo, da je ravno to dimenzijo bolje izkoristil picasso. A brez skrbi, udobja tudi v scenicu ne zmanjka, le za višje zadaj ni ravno sanjsko, ob tem pa ima tam picasso tudi tri prave ločene sedeže, medtem ko so pri scenicu navidezni – to pomeni, da se dva držita skupaj in se podrejo v razmerju 60 : 40. Je pa zadnja klop pri obeh pomična, kar pomeni, da lahko povečamo bodisi količino prostora za noge zadaj bodisi prostornino prtljažnika. Pri čemer se pri slednjem spet malce bolje izkaže picasso, ki pogoltne za najmanj 537 litrov prtljage (ko so sedeži povsem nazaj), najmanjša osnovna prostornina pri scenicu pa je 507 litrov.
Kar se motorjev tiče, ta pri obeh odlično opravita svoje poslanstvo. Tako se zdi, da sta 1,6-litrska dizelska primerka s 120 konji (88 kilovati) pri picassu in s 130 KM (96 kilovati) pri scenicu idealna izbira. Jasno namreč je, da z njima ne boste noreli (če s katerim, potem z družinskim avtom pač ne), po drugi strani pa zadostujeta tudi, ko sta avta precej polna. In v takšnem, družinskem okolju, obtežena s potniki in prtljago, tudi porabita ne preveč, pri čemer sta nam popila skoraj do decilitra enako goriva na 100 kilometrov (picasso 6,7, scenic 6,8). In ceni? Ti sta odsev zelo dobrih stopenj oprem feel pri picassu in bose pri scenicu, tako da je zelo podobnih 24.650 evrov za prvega in 24.790 za drugega korektno za to, kar od obeh dobite. Več pa v sklepu.
