Tudi pri spremljanju odločitev glede monetarne politike centralnih bank je opaziti, da je četrtletje blizu. Tako smo po odločnem decembrskem sporočilu iz Washingtona in Frankfurta zimo pričakovano prebili v centralnobančnem informacijskem vakuumu, v katerem je večino prostora zavzel novi ameriški predsednik, nekaj drobcev pozornosti pa so si prislužili tudi solidni rezultati poslovanja podjetij in razveseljivi makroekonomski kazalniki držav. No, v zadnjem času je na drugi strani luže z vsakim dnem približevanja sestanku guvernerjev opazen močnejši snop luči.
Prav na dan Trumpovega govora v kongresu, ki so ga mnogi politični analitiki označili za prvega res predsedniškega, se je pozornost od predsednika preusmerila k ameriški centralni banki. Namreč, istega večera je guverner najpomembnejše enote ameriške centralne banke – tiste v New Yorku – Dudley nakazal občutno možnost marčevskega dviga ključne obrestne mere. Vlagatelje je to presenetilo, saj so do njegove izjave tej možnosti pripisovali manj kot 50-odstotno verjetnost, konec dneva pa se je ta povzpela celo do 80 odstotkov.
Marsikdaj v preteklosti je bil tako korenit zasuk v razmerah pospremljen z občutnimi padci tečajev delnic in obveznic. Tokrat ni bilo tako. Prav nasprotno, v naslednjih dneh so bile borzne tečajnice bolj zelene kot trenutno še sramežljiva narava. To je dodatno zagotovilo prvi guvernerki Janet Yellen, da so vlagatelji kljub zgodovinsko visokim ravnem indeksov zaradi dobrih kazalcev poslovanja in solidnega gospodarskega okolja pripravljeni na dvig obrestne mere. Ali se bo obetana megla iz Washingtona na borznih vrhovih hitro razkadila, bo jasno v prvem pomladnem mesecu.