Niti ne, a tudi nekaj pesniških zbirk, recimo Salsa ali Srebrnik, je šlo za med in v velikih številkah. Je pa res, da bolj stvarno usmerjene knjige, blizu priročnikom, današnji racionalno vzgojen bralec hitreje kupi. Videz uporabnosti je bralcu nekakšno opravičilo, da se nakup »splača«. Zato so v anglosaškem svetu tako popularne knjige o možganih ali o stresu. Bralcu dajo občutek koristnega, ko ga malce seznanijo z biologijo, kemijo na poljuden način. Omogočijo pa mu tudi refleksijo, ki bi jo sicer našel tudi v čisti humanistiki, če bi si upal kupovati le za lastni užitek. Moja knjiga je tak primer: jadranje skozi biologijo smrti na način pripovedovanja poučno-refleksivnih primerov in opisov.
Je današnje zanimanje bralcev za zdravo prehrano, telesa, rekreacijo mogoče razumeti kot simptom boja za nesmrtnost?Danes nam družba od šole naprej zapoveduje funkcionalnost: koliko moramo delati, koliko zaslužiti, kakšni moramo biti. Podvrženi smo pravemu pritisku funkcionalnosti. Bolezen je nekaj, kar nas naredi nefunkcionalne, zato se proti njej borimo, kakor vemo in znamo. Vse študije sicer kažejo, da branje knjig o zdravju nima zveze z zdravjem. To je le mentalni balon, ki ima enak vpliv kot branje o psihologiji na odnose.
Če učinka od priročnikov in praktične znanosti ni, zakaj jih potem beremo?Branje je racionalizacija, ki nam da občutek moči, da vse razumemo in vemo. Če ima nekdo problem v odnosu s partnerjem ali starši, bo v bralnem odnosu s knjigo znal utemeljiti sebe in pojasniti dogajanje, a to bo na žalost le odnos s knjigo, ne s problemom. Branje gore knjig o nekem problemu nas prej pasivizira kot aktivira, saj v takem branju človek najde svoj svet, ki mu postane prijetno domač in obvladljiv, lahko celo nekakšna droga, ki ga še bolj odvrne od spopada s problemom. Branje nima izvršne komponente.
A spremenjenih prehranskih navad na podlagi branja knjig o tem je vse več, prehranski režimi pa so vedno bolj radikalni. Učinek očitno je ...Ko se ljudje spustijo v nov prehranski režim, je v tem navadno nekakšna posvečenost, ki je v tem našem svetu blazno manjka. Posvetijo se nečemu, kar je znotraj njihovih kompetenc, veliko stvari, ki jih počnemo zunaj svoje kuhinje, pa je na žalost deloma ali v veliki meri zunaj naših kompetenc. Z zdravniškega vidika prehrana ni tako kompleksna zadeva, da bi se moral človek s tem ne vem koliko ukvarjati. Če se nekdo s tem ukvarja ogromno, to navadno ni v zvezi z njegovo prehrano. Če je nekomu ukvarjanje z biološko čisto hrano konjiček, je to v redu, a s prehranskega vidika ni na nič boljšem, kot če bi porabil le pol ure na dan. Druga skrajnost so ljudje, ki se začnejo v zvezi s prehrano združevati v skupine, se boriti na tem področju, nasprotovati drugim ... To je zame oblika socialno-politične potrebe. S svojim žarom združevanja bi prehranski ortodoksneži bolj spadali v kakšno politično stranko, v kateri bi se zavzemali za kaj družbenega.
Zakaj je bila smrt v starih časih bolje integrirana v življenje, zakaj se proti njej niso tako krčevito borili?Današnja družba je strašno birokratsko sanitarna, vsako stvar mora narediti neka posebna služba. Če človek umre, je procedura natančno določena, določeni so prostori, kamor se ga odpelje. Stik z mrtvim je možen bolj ali manj le še tisti kratek čas pogreba. Otroci se pogosto ne vodijo na pogrebe, saj se odraslim iz kdovekakšnega razloga zdi, da bi jih to motilo, čeprav je ravno nasprotno, nihče drug kot otrok ni bolj zadovoljen, ko vidi nekaj novega. Včasih je bila smrt doma, mrliče so imeli v hišah. Tu je bila tudi smrt živali, ko so otroci videli, da to ni nič travmatičnega, žival se nekam zakoplje, na grob se lahko položijo rože.
Podobno pravzaprav deluje družba: neposredno o smrti malo govorimo, a stalno je v zraku kot grožnja.Družba potrebuje smrt za vzgojne namene v smislu družbene manipulacije: le kaj se nam bo zgodilo, če bodo prišli teroristi? Prodajanje reševanja pred smrtjo je tako rekoč zgodovina človeštva. O mnogo vojnah v zgodovini so se vladajoči različnih kraljestev in držav dobesedno dogovorili, da so vladarji, eni in drugi, povečali moč nad svojimi ljudmi. V vojnah in nemirih se tistemu, ki ima orožje in lahko ljudstvo obrani z vojsko, močno dvigne cena. V novejšem času se je to izrazito pokazalo po 11. septembru, ko se je videlo, kako se ta novi internetni svet neverjetno dobro odzove, ko je treba sejati strah pred smrtjo. Za medije je postal preprost recept, kako do klikov: treba je dati pravo sliko in prave besede na naslovnico. Politika tudi komaj čaka, da se kaj zgodi, da kje eksplodira, da pade letalo, da pride Trump konec koncev.
Je nesmrtnost realističen obet? In kaj je bolj verjetno: futuristično odmrzovanje umrlih, ko bo medicina dovolj napredovala, ali medicinsko asistirana nesmrtnost, ki jo z menjavanjem odsluženih organov in delov telesa prakticiramo že danes?Hipoteza o medicinsko asistirani nesmrtnosti, hipoteza rezervnih delov, je najbolj verjetna razvojna pot, saj se splača že na vsaki posamični stopnji. Za oddaljene vizije ni motiva, človeku pa se že danes splača dobiti umetno koleno ali kolk, saj mu omogoči ponovno hojo in ohranjanje mišic. To pa je glavna investicija v podaljšano življenje, saj je mišična masa najboljši stabilizator človeške presnove. Z menjavo kolena si človek, kar zadeva mišice, kupi 10 ali 15 let življenja. Zato smo zdravniki tako besni, ker je čakalna vrsta za operacijo kolka ali kolena, ker to ni urgentna situacija, včasih leto ali dve. V resnici človeku v dveh letih hudo škodimo.
Smrt je nekako ali pa bi morala biti poziv h kakovosti življenja. Zakaj smo tako obsedeni s kvantiteto namesto kvaliteto življenja?Ker se zaradi družbenega tabuja premalo zavedamo, da bomo kljub vsemu zanesljivo umrli. Smrt je velik osebnostni blagoslov, zavedanje o lastni smrti človeka naredi blagega, odpustljivega, dobrohotnega do drugih. Gre za tisto filmsko gesto, ko se starejši človek v vojni mirno ponudi za talca, da bi rešil neznanega otroka ali mlajšega človeka. Zaradi zavedanja smrtnosti ne postanemo roboti, ki bi do konca in ne glede na žrtve sledili svojemu programiranemu cilju. Če bi bili nesmrtni, bi postala človekova grabežljivost in brezkompromisnost neznosna, ljudje bi v zavedanju, da se bo vsaka njihova zmaga ali poraz podaljševal v neskončnost, družbo vrgli s tečajev.
A nesmrtnost je lahko tudi nesmrtnost zavesti. Če so možgani kot sedež zavedanja tisti organ, ki ga je najtežje ohranjati v dobri formi dolgoročno, je razvoj aplikacij, kamor bi za vedno naložili svoje misli, občutja in lastnosti, morda še najbolj verjetna prihodnost. Strašna misel?Naša zavest ni tako komplicirana stvar, kot si mislimo. Ima malo komponent, je le nekakšen možganski modul, da ločimo sebe od drugih. Je preprosta, približna, všečkarska funkcija. Če človek gleda instagram ali facebook, si mora priznati, da tam kake hude globine zavedanja ni. Gledaš sliko in ti je fino, da si. Marsikdo danes misli, da tega sploh ne bi bilo težko sprogramirati z neko aplikacijo. Sistemsko to ne bi ničesar spremenilo, nesmrtnež take vrste ne bi mogel v nič več posegati, samo reflektiral bi se, plaval v zavedanju in na spletnem portalu kliknil kakšen všeček ali mnenje, morda bi lahko imel celo glasovalno pravico glede tega, da ne bi operaterji ugasnili elektronskega oblaka, na katerem je shranjen.
