V tisku in šolah so dosežke žensk postavili ob bok karizmatičnim poveljnikom in zaželenim vodjem. Čisto zares pa se nihče ni ukvarjal z vprašanjem preobrazbe patriarhalne ruralne družbe. Na hitro je bilo, politično, razglašeno, da so ženske enakopravne, in to deklarativno drži še danes. Ljudje pa so naprej živeli ista, na zunaj bolj ali manj politično »prilagojena«, v jedrnih vrednotah pa malo dotaknjena življenja. Tradicionalni starši so potomcem z lahkoto spregledali rdečo izkaznico, da so le prihajali za božič in veliko noč, ko je za zaprtimi vrati doma zadišala tradicija. Mnogi so bili novinci v novem družbenem sloju, z nahrbtniki starih praks in prepričanj. Javno so bile njihove žene popolnoma enakovredno obremenjene zdravnice, učiteljice, farmacevtke, zasebno pa so se odprla brezna patriarhalnih šahiranj moči z vso navlako prejšnjih odnosov med spoloma, ki jih nikoli niso problematizirali.
Na Zahodu je bilo malo drugače. Ženske so se aktivno borile za svoj glas, za svoje mesto v družbi. Spomin na to še obstaja. Še je v zavesti družbe, da je bila ženska nekoč last očeta, kasneje moža. Brez pravic v domu in še z manj pravicami v svetu. Pripisovali so ji, da nima prave pameti in ne more voliti. Za zaposlitev zunaj doma je potrebovala dovoljenje moža. Univerze niso sprejemale žensk.
Pri nas te zavesti ni! Vsepovsod je prisoten diskurz o enakovrednosti med moškimi in ženskami, ki popolnoma onemogoči širši pogled na tukaj in zdaj. Težko rečemo, da danes spol ni pomemben. Še manj je enakovreden.
Ne glede na politično usmeritev se strinjamo, da je naša kultura zgodovinsko povezana z Rimskokatoliško cerkvijo. Ta marmorno trdna institucija jasno, nedvoumno loči svet na moške in ženske. Metaforično so službe v cerkvenem okolju tudi službe za moške in ženske. Opisi niso potrebni! Dokler se pač ne čudimo, da množica moških v smešnih opravah tako vehementno uprizarja seksizem, ne moremo o sebi z lahkoto razmišljati, da smo v jedru neseksistični. Ne glede na spol! Prenašanje patriarhalnih praks in prepričanj – tako kot vseh ideologij in ritualov – je v domeni žensk. Tudi mit o enakopravnosti še posebej gojijo ženske. Mit z nevidno močjo zapove »slepoto«. Ni, česar nočemo videti!
Ko so skandinavski politiki sklenili, da vključijo ženske v plačano delo, so sprožili premik vrednot. Sledil je preprostemu sloganu pravičnosti: Če ženske prinesejo pol zaslužka, je pravično, da moški prevzamejo pol dela doma. Reklame in strokovnjaki so podpirali to preprosto izhodišče. Skandinavsko očetovstvo in moškost izhajata iz novih vrednot.
Naše ženske se v glavnem ne pritožujejo, vsaj ne zelo na glas in konstruktivno. Opravljanje mož prijateljicam, ki zmanjša notranjo tenzijo, ne šteje. Ne glede na njihov položaj v stresnem in izjemno tekmovalnem delovnem okolju še naprej pridno tkejo mit o enakosti. Naše službe so brezobzirno plenilsko okolje, kot plazilci smo, tisti najbolj krvoločni. Smo daleč od sesalske solidarnosti. Ženske rade vidijo v drugih ženskah tekmice in dokažejo, da zlo, agresija in grdobije še zdaleč niso tuje ženski naravi. Empatija nima veze s spolom! Je del človekove kultiviranosti, del najglobljega v socialni naravi človeka sesalca, del najzgodnejših odnosov, ki jih je bil deležen.
Srečne slovenske ženske rade rečejo, da njihovi možje v gospodinjstvu »pomagajo«. Primerjajo jih z očeti (ki so »pomagali« manj) ali z moškimi, ki ne delajo doma nič. Izogibajo pa se primerjavi s seboj. Če nekdo »pomaga«, to pove, da je njegov prispevek prostovoljen, občasen, zahteva zahvalo ali »plačilo« in je opravek nekoga drugega. Uporaba besed pove vse o naravi enakosti! Skrb za otroke je danes v marsikateri mladi družini res izrazito drugačna. Novi očetje so postali dosegljivi, čustveno prisotni. Še vedno pa obstajajo odsotni očetje. Vse več pa je tudi tistih, ki stalno bitko z žensko prestavijo tudi v starševanje.
Prek socialističnega eksperimenta se je bolj ali manj nedotaknjena pretihotapila starodavna patriarhalna manira. V dobrih časih še gre. Problem so težji časi. Ko zmanjka dela, se zna družba reševati tako, da začne poudarjati razlike med spoloma. Žensko zaradi biologije z lahkoto potisnemo v okvir doma. Nenadoma dobijo biološke reproduktivne razlike najširši pomen! Kjer smo si zares obetali napredek enakovrednosti, nas čaka morebiti najbolj nevarna konservativnost. Pozabljamo, da je napredek v medicini in kontracepciji naredil žensko reprodukcijo varno. In ja, smo različni pri reproduktivnih vlogah. Takoj ko začne znotraj materinega telesa rasti zarodek, sta moški in ženska različna. Čakajo ju različne poti do starševstva. Žensko telo je »preveč« vpleteno, postane determinirano, novo bitje prevzame komando. Moško telo je opravilo svojo biološko nalogo. Oba pa morata zdržati psihološke pritiske prehoda para v trojico.
Nekoč tako skupaj se znajdeta vsak pred svojo nalogo. Če dobro prehodita to ločenost, se na koncu srečata – oba imata v mislih to dete, mu želita dobro, oba osrečuje, oba ne spita, oba se sprašujeta, kaj je prav in kaj narobe. Oba sta zatočišče in oba sta avtoriteta. Kaj nas lahko bolj poveže kot skupna skrb za nemočno bitje, ki ob nas zraste v čisto pravega človeka? V zatišju in odmaknjenosti doma se dogajajo najbolj svete ali najbolj grozljive stvari. Vsak od staršev je režiser prihodnosti. Družbe z vizijo vedo, da je dobro zgodnje otroštvo največja investicija v prihodnost. Globalno in zasebno.
A skrbimo kot družba za mlade starše? Njihove službe, stanovanje, delovni čas? A kaj zardevamo?
Nov čas nas sooča z novimi vlogami. Omogoča kakovostne, spoštljive odnose in zrelo, varno spolnost. Mnoge ženske pa imajo povsem zmešan kompas o moškosti. Imele bi mačota, ki jih »zagrabi«, in čistilno-čustveno-varstveni servis. Rade bi hranilca in rade bi enakost pri delu. Rade bi romantiko iz filmov in rade bi samostojnost. Na področju spolnosti je podobna zmeda. Vidimo vse, od popolne spolne svobode do spolnosti kot dolžnosti, ki se zaključi po rojstvu otroka. Ne videti partnerja kot človeka je lastnost, ki nima spola. Temeljno človeško vprašanje je, ali je za nas drugi bitje, ki ima svoj notranji svet, bitje, ki ima duševnost. Krokodili ne verjamejo, da imajo telesa ob njih v sebi kaj drugega kot želodec. Smo kot majhna farma krokodilov, gojenih za torbice…
Zadnja leta izum »pomanjkanja služb« še povečuje notranji boj med delom in domom. Ni samo ene rešitve. So pari, ki živijo izrazito patriarhalno, in so pari, ki so čisto zares enakovredni. Sočutje in spoštovanje nista stvar ideologije.
Za konec je zanimivo naše zrenje v »svetovnega gospodarja Trumpa«. Smo kot primitivno ljudstvo, ki je dobro unovčilo devico in čaka, da jih zmaj nagradi. Pri nas ni širokega odziva na normaliziranje dobesedno primitivnega odnosa do žensk. Jadra javnega diskurza so zajela ta nevaren veter. Prek »idealizacije« družine, omalovaževanja ženske avtonomije, drenjanja za delo, seksističnih študij možganov, ki bodo dokazovale močno razvite centre za empatijo in gospodinjenje pri ženskah…
Ali se bomo vse, ki poznamo zapovedano enakopravnost, zbrale na protestih, ko se bo treba postaviti za pravico do splava? Čeprav ste v menopavzi? Čeprav ste moški? Ali se bomo takrat zavedli, da so pravice za ženske tudi pravice za vse ljudi… Splava si ne želiš, prav pa je, da ga lahko izbereš!
BREDA JELEN SOBOČAN, dr. med., specialistka psihiatrije in družinska terapevtka