Kaj dobrega nam sploh lahko prinese zima?
Nisem rabil dolgo, da sem odkril, kako nepriljubljena je zima tudi v teh krajih. Ne spomnim se, da bi se v Bostonu ljudje tako hudo jezili nad zimskim mrazom. Seveda so v Sloveniji tudi takšni, ki obožujejo zimske športe in s snegom pobeljeno pokrajino; toda tisto, kar človek po navadi sliši na ljubljanskih ulicah, so največkrat skrajno nergaški komentarji o mrazu.
Prav tako nisem rabil dolgo, da sem ugotovil, da se med pomladjo, ki ji sledi, in nato v osrčju maničnega poletja zimska realnost zdi oddaljena, negotova, kakor film, katerega podrobnosti in okoliščin se človek ne spominja več natančno – v spomin se vtisnejo le glavni junaki in nekatera prizorišča dogajanja. »Poletje je kot žival,« sem začel govoriti po nekajletnem bivanju tukaj, »ampak zima, zima je pravo popotovanje.«
Nenavadno je, da se vsako leto vedno znova, medtem ko traja zimsko obdobje, čutim bolj pripravljenega na soočenje z zimo, vse do trenutka, ko se ponovno začne preporod vsega in se ob opazovanju svetlobe na prvih obrazih kavarniških teras vedno znova vprašam: »Kaj, mater, je bilo tole?«
»Pa kaj sploh delaš tukaj,« je pogosto vprašanje, ki mi ga zlasti pozimi zastavljajo ljudje, ko izvedo, da sem iz Mehike. Presenečeni so, ko ugotovijo, da je življenje tukaj na prvem mestu moja lastna odločitev; da obstaja nekdo, ki se iz lastnih razlogov odloči, da bo zime preživljal v Ljubljani namesto na Karibih.
»In ne verjamem, da bi lahko živel brez letnih časov,« jim že nekaj časa odgovarjam. Letni časi v moje dneve tukaj vnašajo občutek za dramo in red. Poleg tega mi je všeč ta občutek kolektivne zmage, ki jo človek doživlja na ulicah v prvih toplih dneh, ko se sreča z drugimi ljudmi, ki so, tako kot ti, preživeli »smrt sveta«. Kakor da bi stopil z ladje in se ponovno srečal z drugimi sopotniki v s soncem obsijanem pristanišču, potem ko si preživel tmurno popotovanje, ki so ga spremljali temačni in žalostni vetrovi.
V hiši bolj mrzlo kot na ulici
V prvih urah zgodnjega jutra 9. novembra prejšnjega leta nisem mogel spati. S pomočjo različnih internetnih strani in kanalov sem sledil mračnjaškemu (vsaj zame, verjamem pa, da tudi za mnoge druge) razpletu in razglasitvi rezultatov volitev v Združenih državah. To, kar je toliko specialistov in navdušencev napovedovalo kot nemogoče, se je zares zgodilo: milijarder, specialist za bankrote in visoke ratinge v resničnostnih televizijskih šovih, s poudarjenimi značilnostmi patološkega narcisa, brez kakršnihkoli izkušenj na položajih javne uprave, je bil na volitvah izvoljen za predsednika najmogočnejše države sveta.
Čez dober mesec, po novem letu, ko sem obležal kot žrtev virusa hude oblike gripe, sem spremljal tudi govor Donalda Trumpa ob njegovem prevzemu oblasti in predsedniškega mesta Združenih držav. Čeprav mi njegova osebnost ni povšeči – Trump osebno mi je še bolj zoprn kot Trump politik – sem si pogledal tudi prirejeni spektakel in upal, da bo sledil mednarodno znani rutini in se – prej na vojno pripravljen kandidat – zdaj omehčal, izrekel sporočilo sprave in se spremenil v predsednika vseh državljanov. Nič takšnega nisem slišal. V vročici, ki sta mi jo povzročala vročina zaradi gripoznega stanja in sivo zimsko nebo, je moja kri v hipu zaledenela. Carnage?
Različne kulture po svetu so ustvarile najrazličnejše mitologije, da bi si razložile ciklični udarec zime. Od Hadove ugrabitve Perzefone v grški mitologiji do strašljivih prikazovanj Yuki-Onne na Japonskem ali spusta Quetzalcoatla v podzemni svet, da bi rešil kosti zadnjih človeških bitij in ponovno ustvaril življenje na Zemlji, v mitologiji kulture nauatl.
V Sloveniji so si v obdobju poslavljajoče se zime izmislili kurente, ki v predpostnem obdobju preganjajo demone zime. Sporočilo je zelo jasno: ostrost obdobja mraza lahko preživimo zlasti zato, ker vemo, da se bo na koncu tega prikazala pomlad – in ta konec poti lahko zaznamo s prostim očesom, s tem pa tudi ciklično obnovo našega naravnega okolja.
Toda kaj si lahko rečemo v primeru, ko vidimo, da se nad nas zgrinja zima, za katero ne vemo, koliko časa bo trajala?
Otroštvo sem preživel v dolini, kamor je zima pokukala zelo poredko in sramežljivo, predvsem pa nikoli v obliki temperatur pod ničlo. Ne glede na to imam iz tega obdobja najhujše spomine prav na mraz, to pa zato, ker v obdobju zime v osrednji dolini Mehike po navadi razmere ne postanejo tako resne, da bi šlo za življenje in smrt, zato si tudi nihče ne omisli centralne kurjave, zaradi česar je znotraj mehiških hiš občutno bolj mraz kakor na prostem ali na ulicah. Tako sem spoznal, da problem zime niso nizke temperature same, temveč način, kako se z njimi soočamo.
Odprta vrata: novim grozam ali uporu?
Pojav Trumpove osebnosti ima obenem pospeševalno učinkovino in olajševalno okoliščino: obe sta povezani z dejstvom, da se je pojav Trump zgodil v Združenih državah. On je tisti, ki resda vodi in ukazuje najmogočnejši vojski sveta, toda tudi pred njo stoji vrsta trdnih javnih struktur, liberalnih in neodvisnih medijev ter družba z demokratično voljo in odločenostjo braniti najvišje pridobljene človeške vrednote.
Vse od prvega dne, ko je stopil na oblast, sem prav to občutil ob silovitosti upora ljudi na ulicah, medtem ko se je predsednik skupaj z improvizirano ekipo poskušal skriti za najprimitivnejšimi političnimi strategijami. Če bi se Trump pojavil v deželi, od koder prihajam, v Mehiki, ali v deželi, kjer živim, v Sloveniji, se resno sprašujem, ali bi imeli tudi ti dve družbi in njune institucije dovolj visoko raven moči, da bi se mu bile sposobne postaviti po robu? Odgovor, ki se mi ponuja na to vprašanje, je mojo zimo spremenil v precej neznosno.
Za vse, ki še vedno verjamemo v politiko kot v osnovno orodje za širjenje blagostanja, in je ne vidimo kot orodje, ki se ga izrablja zgolj za spopad oziroma poglabljanje marginalizacije tistih, ki živijo na margini, Trumpov prevzem oblasti in njegove tendence, ki jih lahko opazujejo vse države, naznanjajo prihod hude zime na mednarodno politično prizorišče, zime, ki jo je naznanila podaljšana ekonomska svetovna kriza. Problem te zime je, da njen čas in trajanje nimata jasno določenega konca. To je predvsem zima, ki lahko odpre vrata mnogim drugim grozam.
Prav zato je kakršnokoli izvajanje odpora, ne glede na njegove razsežnosti, podobno povabilu Perzefone, naj se vrne na Zemljo, da se nam v naši bližnji prihodnosti ne bo treba spuščati v podzemlje in iskati kosti še zadnjih ostankov človeških bitij ter z njimi poskušati obuditi pomlad na zemlji. Ta kakršenkoli način odpora bo deloval le, če to ne bodo le množične objave zgroženosti na družbenih medijih, ki po navadi izražajo bolj osebno grozo kakor politično realnost, ki se dogaja na ulicah. Prihod interneta je bil obljuba množičnega dostopa do informacije kot dobrine, toda v resnici se je bolj spremenil v učinkovito ustvarjanje nervoznega družbenega mrežnega sistema, nagnjenega k hiperobčutljivosti in paranoji kakor k praktičnim akcijam in dejanjem.
Ponovno bomo morali začeti verjeti v politiko in jo izvajati najbolje, kot zmoremo. S pogovori, razpravami, manifesti, manifestacijami, s civilnimi odbori državljanov, neodvisnimi mediji in politiki. Prav preziranje politike je tisto, kar možem, kot je Trump, omogoča dostop do moči.
V dnevih po državni proslavi ob kulturnem prazniku v Cankarjevem domu v začetku februarja so se po Möderndorferjevem govoru na spletu pojavili komentarji o medijih in politikih kot o tistih, ki širijo zlo. Ne morem se strinjati; morda so tisti, ki izvajajo politiko prek medijev, res sovražniki skupnega dobrega, toda oni sami niso ne mediji ne politiki…
Prav zato moramo govoriti, razpravljati, se zbirati in aktivirati skupnosti na kulturni, socialni, politični in gospodarski ravni. Ne dopustimo, da bi bila politika le v rokah politikov. Upočasnimo tendenco osebnega brandinga in ponovno aktivirajmo fizične družabne vezi. Kurenti so kot vsako leto prišli v slovenske vasi in mesta, da bi pregnali zimo; žal pa na obzorju temačne panorame mednarodne politike kurentov ni videti. Njihovo delo bomo morali opraviti sami.
