Svet očitno ni takšen, kot je bil v funkciji socialne pravičnosti, svobode v socialni enakosti in socialne blaginje zamišljen in normativno začrtan ob koncu druge svetovne vojne z najpomembnejšimi mednarodnopravnimi dokumenti: od Atlantske listine in Filadelfijske deklaracije prek Splošne deklaracije človekovih pravic, Ustanovne listine OZN in tudi Pogodbe o ustanovitvi ES do konvencij Mednarodne organizacije dela, Evropske socialne listine, končno pa slovenske ustave, prvih ustavnosodnih precedensov in Komentarja Ustave RS.
Nedopustno!
Ustavno načelo socialne države iz dneva v dan izgublja še tisto normativno moč, ki mu je formalno ostala. Ustavne socialne in ekonomske pravice so vse bolj redek privilegij, prepuščen naključjem, ki se ali pa se ne zgodijo v procesu zanikanja svobode človeka kot osebe in njegovega osebnega dostojanstva – z neoliberalnim programiranjem družbe, z zamenjavo demokracije za kapitalsko oligarhijo, z zamenjavo vrednot solidarnosti, socialne pravičnosti in socialne enakosti za redukcijo človeka na denarno izmerljivo in prodajno reč na trgu. Načela, pravice in svoboščine, zapisani v ustavo, ostajajo nedejavni zapisi na papirju. Hkrati pa se v ustavo zapisuje tudi tisto, kar je v njej že implicitno oziroma posredno (na podlagi razlage) vsebovano: na primer enakopravnost invalidov, pravica do pokojnine in do zdrave pitne vode. Tudi v pravu zato nič več ne velja za samoumevno, trajno ali nesprejemljivo. To ljudi navaja k razumnemu sklepu, da lahko že jutri izgubijo tudi tiste pravice, socialne pomoči ali pa prihranke na bankah, ki jih danes zapisani členi v zakonodaji še varujejo – ker to velja samo za danes, za jutri pa ne več.
Razume se, da je nacionalna politika, zaradi vpetosti v EU, omejena pri izbirah in odločitvah tudi glede socialne politike, delovnopravnega režima, sistema družinske politike in podobno. A obstaja tudi druga plat, ki odraža drugo in nadvse pomembno dejstvo: država ima še vedno na voljo veliko manevrskega prostora za določanje in izvajanje socialne politike, torej politike Vašega ministrstva – v praksi. Pogoj za to je – delim to prepričanje z mnogimi drugimi kolegi in ljudmi – dovolj močna socialna država. In za močnejšo socialno državo – tudi to prepričanje delim – je na voljo manevrski prostor; za presojanje, mišljenje in odločanje. Kaj se dogaja s tem prostorom? Zakaj se ne uporablja? Kdo in kaj so največje ovire za to?
Seveda tudi na področju, ki ga pokriva Vaše ministrstvo, odgovornost za stanje v družbi in praksi, ki je mnogo slabše od primernega, ne pripada zgolj Vašemu ministrstvu, še manj Vam osebno. Veliko rešljivih, celo hitro rešljivih problemov je tudi odraz politike in prakse sodne veje oblasti. Predvsem ko gre za razumevanje, spoštovanje in neposredno uporabo materije ustave pri sodnem odločanju, za razlagalno soustvarjanje in poustvarjanje delovnega prava in prava socialne varnosti, prav posebej pa za pravno zaščito pravic in interesov delavk in delavcev. A kljub temu Vašemu ministrstvu ostaja na voljo tisti manevrski prostor za politiko in prakso, ki omogoča preprečevanje in reševanje raznoterih očitnih ali vsaj prepoznavnih, že znanih, sledljivih, opredeljivih, predvsem pa rešljivih težav, problemov in izzivov na področju politik, ki spadajo pod Vaš resor. V dobri veri želim v tem pismu navesti nekaj teh vprašanj.
Zakonodajni ukrepi ne morejo odpraviti vseh težav in rešiti tistih vprašanj, ki so praktične narave. Lahko pa storijo veliko. Predvsem lahko preprečijo ne le marsikateri problem, ampak tudi nastanek problemov ustavnosti. Zdi se mi na primer pravno nevzdržno, da zakonodaja vpelje nekaj takega, kot je institut »fiktivnega dohodka«. Ta normativno nesprejemljiv in v praksi samovoljno zlorabljen institut je treba nemudoma odpraviti. Zakonodajo je treba narediti ljudem jasno, razumljivo in zanje uporabljivo tudi brez znatne pravniške pomoči. Ureditve socialnih pravic, privilegijev ali ugodnosti, ki se dokazano ali dokazljivo prekrivajo, nemara celo izključujejo in o čemer znajo veliko povedati njihovi naslovniki, potencialni koristniki, morajo biti kratkoročna prioriteta. Enako velja za ureditev področja subvencij in drugih socialnih dajatev študirajočim osebam. Menite drugače?
Nadzor nad izvajanjem študentskega dela mora biti znatno temeljitejši. Kombinacija socialne in izobraževalne politike mora v najkrajšem času vzpostaviti sistem motiviranosti za čim hitrejše končanje študija in posledično zaposljivost, neposredno odvisno od vrste študija in njegove kakovosti. Ali se država s tem vprašanjem ukvarja resno in odgovorno? Kaj bi nam, javnosti, lahko dalo vedeti, da je tako?
Nedopustno je, da postopki pred upravnimi organi, CSD-ji in ministrstvom, kadar pride do pritožb zoper odločitve organa prve stopnje, trajajo tako nerazumno in neživljenjsko dolgo – in s tem postanejo ne le neučinkoviti, ampak tudi odvečni, pravice in interesi pravnih subjektov pa se zato izvotlijo. Nedopustno je, če se vloge in pritožbe ne analizirajo natančno in če se o njih ne odloči pravno pravilno, pozorno, vsebinsko odgovorno, prepričljivo in vselej v skrbi za posameznega človeka. Nedopustno je, da je toliko odločitev organov prve stopnje in ministrstva pravno napačnih, v postopkih pred sodišči razveljavljenih ali odpravljenih. Posebej nedopustno je, da se to dogaja glede vprašanj, ki so lahka in jasna, kjer je jasna in lahko razumljiva tudi zakonodaja. Prav posebej nedopusten je vsak primer odločitve, ki pomeni premišljeno in zavestno kršitev prava – ustave ali veljavne zakonodaje. Tudi takšnih odločitev je znatno preveč.
Prav tako je popolnoma nedopustno, da organi socialne politike tudi po tem, ko sodišče ugotovi pravno nedopustnost njihovega ravnanja, nadaljujejo s takim ravnanjem. Skrajno zavržno je, če se predstavniki teh organov požvižgajo na sodbe sodišč in ljudi z osupljivo neverjetnim argumentom, da sodbe »veljajo samo za konkretni primer«. Tudi to se je že zgodilo (na primer glede subvencij mladim družinam za vrtec) in se dogaja.
Vprašati gre, zakaj se glede izboljšanja kakovosti in učinkovitosti delovanja CSD-jev nič ne zgodi? Kdo to ovira oziroma preprečuje? Gre za deficit učinkovitosti ministrstva ali za blokade znotraj vlade?
Nepomembno se ne zdi niti vprašanje, ali na ministrstvu obstaja razmislek o tem, kako zagotoviti učinkovitejši nadzor nad upravnimi delavci in kako uveljavljati njihovo osebno odgovornost, kadar s svojim delom očitno ne ravnajo v skrbi za ljudi, v njihovo korist, v skladu z zakonodajo in v skladu z javno razglašenimi temeljnimi načeli, vrednotami in cilji socialne politike?
Česa ne vemo, pa bi morali vedeti
Praksa na področju zaposlovanja invalidov in glede pravic delavcev invalidov, ki so tudi po ustavi in mednarodnem pravu posebej zaščitena skupina oseb, je dokazano (to je bilo dokazano s strokovnimi objavami in poročanjem medijev) nevzdržna. Ne toliko zaradi delovanja javne uprave kot zaradi nerazumljivo in neverjetno ravnodušnega odnosa rednih sodišč do tega problema. A vseeno je legitimno vprašati, kaj stori, kaj počne in kaj lahko stori Vaše ministrstvo glede tega problema?
Delovnopravna zakonodaja na splošno in še naprej znižuje raven pravne zaščite pravic delavk in delavcev. Zakaj se to dogaja? Gre pri tem za prisiljenje delovne in socialne politike države k popolni podrejenosti odredbam in vsiljenim pričakovanjem od aparata EU, ali za kaj drugega? Zakaj tudi ni mogoče prepoznati otipljivih znakov skrbi ministrstva za to, da bi se uredil sicer hitro odpravljiv problem dolgotrajnega, mukotrpnega ali sploh nemogočega iztoževanja neplačanih plač ali socialnih dajatev ljudem dela? In kaj bi bilo treba storiti, pa tudi, zakaj se nič očitnega ne stori, da bi inšpektorat za delo postal učinkovit organ nadzora nad prakso zaposlovanja, delom in zaščito delavskih pravic?
Ponuja se vprašanje, ali bi bilo mogoče v delovne procese organov, institucij in ministrstva za socialno politiko aktivno vključiti študentke in študente ter mlade diplomante ustreznih fakultet, predvsem pravnih, za socialno delo in za upravo?
Vprašati gre tudi, kakšen je pogled Vašega ministrstva na predlog, že pojasnjen v tem časopisu, da se v ustavo izrecno zapiše pravica do zaščite države pred življenjem v revščini?
Gre tudi vprašati, kako Vaše ministrstvo komentira izkustveno pogosto zagovarjanje, morda pa le krilatico, prevelikega števila delujočih oseb na CSD-jih, da tedaj, ko ne ravnajo v skrbi za sočloveka, za zaščito njegovih pravic in interesov, pa tudi, ko očitno kršijo jasno in nedvoumno zakonodajo, samo izpolnjujejo navodila in pričakovanja »od zgoraj«? Na koga ali kaj cilja takšen odgovor? Ob tem gre tudi vprašati, kakšna so pričakovanja ministrstva glede filozofije, politike in tehnike dela upravnih organov in upravnih delavcev? Ali je mogoče ta pričakovanja povzeti v eno samo, recimo temu »zlato pravilo« delovanja javne uprave: skrb za ljudi in trud za pomoč ljudem? Ali upravni organi in upravni delavci prejmejo sporočila ministrstva, da se od njih pričakuje takšno ravnanje? In da morajo vselej iskati pravne možnosti za skrb za človeka, za njegove socialne koristi in pravice, nikakor pa ne početi obratno – iskati pravne razloge za to, da posamezniku odrekajo tisto, kar mu po pravu in pravičnosti sicer gre? Ali ministrstvo v ta namen pripravlja kakšna vzgojno-izobraževalna dela? Ali se v ta namen kako drugače pogovarja z upravnimi organi in upravnimi delavci?
In ne nazadnje, ali kadrovska politika vlade Vašemu ministrstvu sploh omogoča, da bi zagotovilo dovolj kadrov za učinkovito in kakovostno opravljanje nalog? Česa glede tega morda ne vemo, pa bi morali vedeti, ker gre za informacije javnega značaja?
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, zaposlen kot učitelj Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem.
