Pri teranu se sklicujemo na zgodovinsko stanje. Na meji z Avstrijo zahtevamo vrnitev preteklega stanja. Od arbitraže pričakujemo upoštevanje stanja na dan 25. junija 1991. Slovenska Evropa prihodnosti je sestavljena iz preteklosti. Če bomo nemara sprejeli zakon o reševanju Cimosa (ki bo uradno gotovo imel milozvočnejši naslov) oziroma ko bomo EU priglasili zasebno dokapitalizacijo Cimosa z denarjem državne finančne agencije (DUTB), hočemo, da se EU ne vmešava v naše notranje zadeve. Hočemo vrnitev v prejšnje stanje, ko smo lahko, recimo, z državno pomočjo nemoteno reševali Tam. Ali, kot je odločno izjavil eden izmed najbolj vplivnih poslancev in koalicijskih politikov Matjaž Han, vlada mora prevzeti odgovornost in, če je treba, po zgledu zakona o nacionalizaciji kmetijskih zemljišč za potrebe Magne napisati tudi poseben zakon, ne glede na to, kaj bo rekla EU.
Evropa naj reče, kar mi hočemo, drugače naj bo tiho. To bi bila EUropa prihodnosti, takšna, ki se ne sklada povsem z nobeno od petih Junckerjevih opcij. Morebiti tudi zato, ker gre za pravzaprav veliko starejšo in trdoživo samoniklo vizijo, po kateri slovenska politika poseže vselej, ko ji zmanjka drugih zamisli. Torej kar pogosto. Enkrat naj bi Evropa molčala, če mi ne bi prodali bank, ker so pač cene nizke, drugič imamo ideološke ugovore glede domnevnega bruseljskega neoliberalizma, tretjič smo neenakopravno obravnavani, četrtič je pristojni komisar slabo obveščen. Mi bi, slovenska politika brez izjeme – morebitne razlike med strankami so zgolj v odtenkih – torej hoteli samopostrežno Evropo, šesto inačico. Sprejeli in vzeli, zahtevali bi od nje, kar nam v določenem trenutku ustreza, in požvižgali bi se na tisto, kar nam ne. V bistvu pa ves čas nihamo od ene do druge skrajnosti, od slepe poslušnosti do malodane že odkrito populističnega kljubovanja, ne da bi svoja izhodišča in stališča vsebinsko artikulirali.
Problem je v tem, da s svojo smerjo razvoja EU à la carte nismo sami. Da je nenadoma preveč takšnih, ki prihodnost Evrope vidijo v preteklosti. Ki jih pravila in vrednote EU ustvarjalno utesnjujejo. Slovenijo pri reševanju Cimosa, Avstrijo pri omejevanju prostega pretoka delovne sile, Madžarsko pri ukinjanju svobode tiska, Poljsko pri odpravljanju neodvisnega sodstva, Italijo pri sanaciji bank. Seznam nedokončan.
Pravila, ki smo jih sprejeli z vstopom ali imeli na njihovo vsebino celo že možnost vplivanja, imajo to neprijetno lastnost, da se na lokalne posebnosti ne ozirajo, čeprav spretni diplomaciji ali državi z večjo »specifično težo« resda ponujajo določen manevrski prostor. A ne tolikšnega, kot meni Han (pa s svojo neobveščenostjo ali preprosto demagogijo ni edini), da bi lahko Nemčija kar odkupila, recimo, Opel in ga s tem rešila. To se (vsaj doslej) namreč ni zgodilo, čeprav je bila nekajkrat na politični mizi tudi ta (volilcem nedvomno povsod po svetu všečna) opcija, a je njeno izpeljavo vedno odsvetovala suha uradniška logika.
Zato po domače, ne glede na to, kaj bo rekla EU, Cimosa ne bi bilo priporočljivo reševati. Ne zgolj zato, ker bi bilo to ob uradnikih in pravnikih, kakršne ima država na voljo za tovrstne reči, že formalnopravno skrajno tvegano početje. Evropskih pravil bi se bilo v tem primeru dobro držati prav zaradi finančne razsežnosti problema ter velikega števila delovnih mest in možnih socialnih posledic. Prav zato, ker nas v bistvu varujejo pred nami samimi. Ker so – resda ne neprodušni – požarni zid tako za stotine milijonov javnih evrov kot za tisoče delovnih mest pred domačijskimi načini reševanja, po katerih so praviloma ostala le še pogorišča. Cimos sam je že skoraj vzorčen primer tega. Se kdo še spomni, da je nekdanji finančni minister Dušan Mramor ob prevzemu dolžnosti leta 2014 izrazil »veselje, da je prejšnja vlada zanj našla rešitev«? No, v resnici je našla »le« 120 milijonov evrov, ne pa tudi rešitve. Pa Mura? Elan? Peko? Adria Airways? Polzela? MLM?
Kdo je kriv, da so bile stotine milijonov evrov javnega denarja iz omenjenih in drugih primerov dobesedno zapravljene, je brez dvoma najmanj toliko žgečkljivo vprašanje kot tisto, kdo je kriv, da se je, najprej, Cimos znašel v težavah, da je bilo prvo reševanje neuspešno, da je bil italijanski sklad edini ponudnik zanj, da se s hrvaško stranjo ni bilo mogoče dogovoriti in, nazadnje, da naj bi njegovo usodo zdaj zaupali DUTB, instituciji, ki se podobno kot krovni upravljalec državnega premoženja SDH doslej ni proslavila z verodostojnostjo in kriznim menedžmentom. In samo še parlamentarni odbor in kakšna interpelacija manjkata, da bi se spet enkrat strastno posvetili – preteklosti. Ne zato, ker bi zares hoteli odgovore in najti odgovorne, ampak zato, ker je misliti prihodnost neizmerno težje.
Pozabite na vljudnostne fraze ob obiskih, kakršen je bil Junckerjev, in ob podobnih obrednih priložnostih. Slovenska vizija Evrope 2025 je Cimos. Pa seveda še teran.
