»Naše delo je terensko. Je razgibano in včasih tudi nepredvidljivo,« se na parkirišču pred črnuško enoto ljubljanskega zdravstvenega doma diplomirana medicinska sestra v patronažnem varstvu Jožica Ramšak Pajk opravičuje za rahlo zamudo. Pravkar se je vrnila s terena, kjer je enemu od svojih varovancev odvzela kri, pojasnjuje in hkrati v avto skrbno pospravlja torbi z vsemi medicinsko-tehničnimi pripomočki, ki jih bo ta dan še potrebovala. Na severnem obrobju prestolnice jo namreč že pričakuje družinica s komaj mesec dni starima dvojčkoma.
Pod okriljem Zdravstvenega doma Ljubljana v prestolnici za patronažno varstvo na domu skrbi približno sto patronažnih medicinskih sester. Vsaka je zadolžena za območje z okoli 3000 prebivalci, vsak dan pa obiščejo od šest do osem varovancev. »Naše naloge so različne, od preventivne in kurativne zdravstvene oskrbe do obiskov otročnic in novorojenčkov,« pove Ramšak-Pajkova, preden se odpravimo na teren.
Opora pri prvih starševskih korakih
»S seboj na terenu imam dve torbi. Rjavo imam za tiste obiske, na katerih varovanci potrebujejo zdravstveno oskrbo in pomoč v procesu zdravljenja, medtem ko je rdeča za obisk družine z novorojenčkom. Ko imam v rokah rdečo torbo, me običajno čaka prijetno delo,« z nežnim nasmeškom na obrazu patronažna medicinska sestra iz prtljažnika vzame rdečo torbo.
Maja Jeromel in Grega Kosec sta še povsem sveža starša. Njuna dvojčka sta stara šele dober mesec, pomoč patronažne medicinske sestre pri prvih korakih v svet starševstva pa je neprecenljiva, pravita. »V porodnišnici imaš vse pod nadzorom in misliš, da mora biti tako tudi doma, da moraš na primer vse razkužiti, tako kot to počnejo medicinske sestre v bolnišnici. Ko ti strokovna oseba zatrdi, da se lahko bolj sprostiš, si pomirjen,« pove mlad par, ki je za obisk patronažnega varstva zaprosil še v porodnišnici, dan po vrnitvi iz bolnišnice pa je na njuna vrata že pozvonila Ramšak-Pajkova. Najprej je štiričlansko družinico obiskovala enkrat ali dvakrat na teden, zdaj pa so obiski na domu že redkejši. Običajno je zadnji obisk mamice in novorojenčka namreč takrat, ko patronažna medicinska sestra oceni, da je novorojenčkov popek že zaceljen, in staršem demonstrira prvo kopanje in jim pri tem pomaga.
»Koliko že tehtata zdaj?« skrbno preveri patronažna medicinska sestra in se razveseli, da prezgodaj rojena malčka pridno pridobivata težo. »Kar naenkrat imaš številna vprašanja. Medtem ko moram na obisk pri pediatru čakati en mesec, lahko patronažno medicinsko sestro vprašaš že ob naslednjem obisku ali jo pokličeš. Vedno vpraša tudi po mojem zdravju, kako se jaz počutim in ali kaj potrebujem. Oborožena je hkrati z znanjem ginekologije, pediatrije in patronažne zdravstvene nege,« vsestranskost patronažnih medicinskih sester strne mlada mamica.
Problemi počakajo pred vrati
Da delo patronažnih medicinskih sester obsega širok nabor obveznosti, poudarja tudi predsednica komisije za patronažno varstvo in nego na domu ter vodja patronaže v enoti Center ljubljanskega zdravstvenega doma Nataša Kunstič. »Od babiških obiskov do ljudi srednjih let in invalidov ter na koncu tudi oskrba umirajočih. Najpogosteje se na nas obrnejo otročnice z novorojenčki, veliko je odvzemov laboratorijskih vzorcev, opravljanja preventive ter pomoči pri uporabi medicinsoko-tehničnih aparatur na domu, dobršni del naših obveznosti pa je tudi paliativna oskrba,« našteva Kunstičeva in ob tem poudarja, da patronažne medicinske sestre ne poznajo le zdravstvenega stanja svojih varovancev, temveč tudi finančno in psihično delovanje družine.
»S to celotno obravnavo zgradimo medsebojno zaupanje, moramo pa seveda pri delu ohraniti tudi profesionalno distanco. Ne smemo dopustiti, da problemi naših varovancev postanejo tudi naši problemi,« opozarja sogovornica in hkrati opozori, da tudi morebitni osebni problemi patronažnih sester ne smejo vplivati na oskrbo varovancev. »Naše delo je delo z ljudmi. Naši varovanci imajo pravico, da se jim v času obiska stoodstotno posvetimo. Kar je bilo prej in kar nas čaka potem, mora počakati pred vrati,« pojasnjuje Kunstičeva. Ob tem poudarja, da si pacienti upajo patronažnim medicinskim sestram postaviti tudi tista vprašanja, ki v ambulanti pogosto ostanejo neizrečena: »Vstopamo v njihove domove, kjer se ne da ničesar skriti. Zato smo tiste, ki lahko prve prepoznamo težave in stiske pacientov in družine, varovanci pa se v domačem okolju počutijo tudi bolj varne in so zato pogumnejši pri spraševanju.«
Pomoč na domu neprecenljiva
»Ko pride pacient v ambulanto, je on gost. Ko pa patronažne medicinske sestre vstopamo v domove svojih varovancev, smo gostje me,« se strinja tudi Ramšak-Pajkova.
Pri naslednjem obisku rdečo torbo zamenja z rjavo. »Gospa je imela noge prekrite z ranami zaradi popuščanja venskega obtoka. Hoja je za uspešno zdravljenje izredno pomembna. Z njeno trdo voljo sva rane zacelili, tako da se zdaj lahko tudi sprehaja. Da gre lahko na sveži zrak, ji pomeni največ. Vedno ne moremo pomagati do te mere, da se stanje občutno izboljša, a takrat ko lahko, nas to še posebej veseli,« patronažna medicinska sestra pripoveduje o svoji varovanki Mariji Terčelj. Ta jo v družbi prijateljice pričaka s širokim nasmehom na obrazu.
Še preden si Ramšak-Pajkova nadene rokavice in pripravi vse zdravstvene pripomočke, že prostor napolni vonj po sveži kavi. Upokojenko in patronažno medicinsko sestro namreč veže že dolgoletna in tesna vez. »Skrbela je že za mojega moža, zdaj je že dve leti pokojni. Odkar imam zdravstvene težave še sama, pa pomaga tudi meni,« se spominja Terčeljeva. S pomočjo patronaže se je znova postavila na noge in zdaj se lahko v družbi prijateljice Helene vsak dan odpravi na krajši sprehod po soseski. »Gospa ima za svoja leta noge kot manekenka,« Ramšak-Pajkova, medtem ko skrbno povija noge, na obraz zgovorne upokojenke nariše nasmeh. »To, da sem samostojna in da lahko še vedno živim v domačem okolju, je največ vredno, zdravstvena oskrba gospe Jožice pa neprecenljiva,« pa sklene Terčeljeva.
