Predsedniki so ob začetku mandata ob pogledu nazaj radi nekoliko bolj kritični, kadar je bil njihov predhodnik iz druge politične opcije. Trump je šel tu še precej dlje, a zavestno. Gre za premišljen načrt, ki temelji na vsaj treh točkah. Trump položaj v državi slika kot katastrofo najprej zaradi politične sovražnosti, ki jo čuti do svojega predhodnika Obame. Ta je sodeč po besedah Trumpovih biografov precej večja, kot se morda zdi po rezultatih nekaj prijaznih skupnih fototerminov. Potem to počne zato, ker je to za politika odličen izhodiščni položaj in argument v primeru neuspehov. Nič novega. Tretji, morda najpomembnejši razlog pa je, da se velik del Američanov s temačno sliko zlahka poistoveti. In če se takšno mnenje morda zdi v konfliktu z nacionalnim ponosom, ki ga v ZDA nikoli ni manjkalo, pri Američanih to gotovo ne drži – nikoli jih ne boste slišali, da bi kritizirati »državo«, vedno »vlado« oziroma »oblast«, ki je kriva za nastali položaj. Za Trumpa je strategija lahko nevarna le, če bo z njo pretiraval, kajti pri ljudeh utegne roditi pesimizem, kar vpliva na oceno aktualne oblasti – in Trump bojda veliko da na ankete.
Kot je predsednik nakazal tudi v tokratnem govoru, je krivcev za položaj po njegovem več – prejšnja vlada oziroma oblast, ki da je Američane zapostavljala na račun velikega kapitala, drugih držav in projektov po svetu, medtem ko so se na domačih avtocestah množile luknje in so ameriška izvozna podjetja plačevala davke, tujci pa so v Ameriko prodajali brez ovir. Na drugi strani pa so države po svetu to po njegovem s pridom izkoriščale, od zaveznic v Natu do Kitajske, Mehike, Bližnjega vzhoda… pravzaprav ni čisto jasno, kdo v to skupino morda ne spada. Združene države so po svetu torej preprosto izkoriščali, ker so to dovoljevale. Ni treba posebej poudarjati, koliko ljudi po svetu je imelo ali ima popolnoma nasprotne občutke. Imajo pa s povprečnim Trumpovim volilcem verjetno vseeno nekaj skupnega: namreč sklep o tem, kdo na koncu od vsega skupaj ni imel nobene koristi.
