Položaj ni zbujal skrbi, dokler so politiki v domala vsakem javnem nastopu pljuvali čez sklepe KPK, ko so javno dvomili o njenih pristojnostih ter diskreditirali njene predstavnike. Nasprotno, celo politični pozivi k ukinitvi KPK, ki so se pred leti vrstili iz ust najvidnejših političnih predstavnikov, so bili zgolj dokaz, da se želijo znebiti trna v peti. KPK je pod različnimi vodstvi prav zaradi nenehnih političnih pritiskov preraščala v upoštevanja vredno ustanovo.
Tri leta je tega, kar so se tako javnost kot politiki popolnoma prenehali ukvarjati s to ustanovo. »Ker je bil po dveh krogih prepoznan kot edini primeren kandidat za predsednika KPK, sem na koncu to odločitev sprejel,« je ob imenovanju Borisa Štefaneca rekel predsednik Pahor. V trenutku, ko je potem KPK izginila iz političnega diskurza, je stanje postalo alarmantno. Kajti le šibka KPK – taka, ki politike ne ogroža – je politično sprejemljiva. A to ni njen namen.
Boj proti korupciji se je medtem v zadnjih letih izgubil v spopadih, ki potekajo znotraj ustanove. Med seboj sprti člani senata že vsaj poldrugo leto ne delujejo kot ekipa, ki bi bila sposobna zavzeti skupno stališče. Skoraj vsak izdan sklep je opremljen z ločenimi mnenji. Marsikateri njihov izdelek ne preživi sodne presoje. Predsednik Štefanec je že predlanskim svoji namestnici Almi Sedlar odvzel bistveni del pooblastil ter ji onemogočil dostop do ključnih dokumentov, jo začel ovirati pri delu in osebno diskreditirati. Sedlarjeva je o dogajanju v KPK obvestila OECD. Tako se je s farso v tedaj že obrobni in nepomembni državni ustanovi poleg domače začela ukvarjati še mednarodna skupnost in javno dvomiti o njeni sposobnosti opravljati njeno temeljno poslanstvo.
Bilo bi komično, če ne bi bilo tragično. Sam predsednik KPK se je kot kakšen preiskovanec te institucije otepal očitkov o navzkrižju interesov, potem ko je dovolil uslužbenki, da ob delu pri komisiji opravlja še funkcijo članice kadrovske komisije Slovenskega državnega holdinga – organa, ki ga nadzoruje KPK. Potem ko je računovodkinja na KPK poskušala ukrasti znatno vsoto gotovine, je najprej dala odpoved, šele potem jo je predsednik v imenu KPK ovadil. Piko na i je prinesla policijska preiskava v prostorih komisije. Kriminalisti so iskali dokaze za več uradno pregonljivih kaznivih dejanj ter pozneje svoje ugotovitve predali državnemu tožilstvu.
Novela zakona o integriteti in preprečevanju korupcije – po nedavno končani javni obravnavi bo ministrstvo kmalu objavilo dopolnjeno različico – bi poleg bolj jasnih pristojnosti KPK prinesla tudi možnost razrešitve njenega senata zaradi »osebnostne neprimernosti«. Ne glede na to, da Štefanec (in njegov senat) pooseblja vse, proti čemur bi se morala KPK boriti, in da se potemtakem zdi osebnostno popolnoma neprimeren za predsednika, pa bi bilo sprejetje takega določila vendarle nevarno.
Politična spretnost bo vselej našla argumente, ki bodo pričali o neprimernosti morebiti primernega kandidata in primernosti neprimernega. Učinkovitega boja proti korupciji ne narekuje le predsednik ustanove in – kot so več kot desetletje dokazovali drugi senati KPK – tudi zakoni ne. Zgodovina pa nas uči, da se predvsem zakoni, napisani zaradi točno določene osebe, prej ali pozneje izrodijo v svoje nasprotje. Zakon o predsedniku republike s svojimi omejitvami je le en dokaz.
