»Če ne bi bila ženska, bi bila gotovo zelo slavna,« se nasmeje Tomaž Wraber, predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS), ki ima veliko spoštovanje do profesorice Minke Skaberne (1882–1965). Že pred skoraj stotimi leti je namreč razumela in poudarjala, da je »naučiti se branja in pisanja, prirejenega prav za slepe, ena izmed najvažnejših točk v izobrazbi slepega«. Ena prvih zagovornic pravic slepih se je v zgodovino zapisala tudi kot ustanoviteljica prve knjižnice za slepe na Slovenskem, ki je uradno začela delovati na današnji dan leta 1918.
Začelo se je z vojaki
O tem, kako zelo je še danes pomembna knjižnica slepih in slabovidnih, zgovorno priča podatek, da slepi statistično berejo več kot videči. »Ko izgubiš vid, nimaš več stika s kulturo. Omejeno je tvoje gibanje, nisi več tako samostojen in naenkrat ti ostane veliko časa. Prijateljica me je prosila za nasvet, kako naj pomaga mami, ki je izgubila vid zaradi starosti, in rekel sem, naj ji predstavi knjižnico. Kmalu potem me je poklicala, da mi pove, da se je mami življenje izboljšalo za sto odstotkov. Naša knjižnica ima velik družbeni pomen,« Wraber še bolje ponazori, zakaj je bilo delo Skabernetove tako zelo izjemno.
Izšolana učiteljica s stalnim mestom v dekliškem učiteljišču se je že leta 1911 odpravila na Dunaj na tečaj za poučevanje slepih. Zakaj in kako, ni natančneje znano. Je pa to še toliko bolj nenavadno, če vemo, da takrat na Kranjskem ni bilo možnosti, da bi lahko uporabila pridobljeno znanje. Slepi niso imeli nobene posebne podpore, zanesli so se lahko le nase in na bližnje. A morda jo je spodbudilo prav to. Iz njenih zapisov namreč veje globoka empatija, spomni Wraber.
Minkino pot so še jasneje začrtali slovenski vojaki, ki so na fronti izgubili vid. Prek društva Dobrodelnost jih je leta 1917 obiskala v zavodu za slepe v Gradcu, kjer je spoznala organizacijo knjižnice za slepe. Slepota je postajala vedno pomembnejša tema in na predavanju o skrbi za slepe, ki ga je po vrnitvi namenila kolegom in kolegicam, se je razvila zamisel o ustanovitvi posebne knjižnice v Ljubljani.
Odlikovana pri sedemdesetih
K prepisovanju knjig je Skabernetova povabila prostovoljke. Na šesttedenski tečaj za pisanje in branje braillove pisave se jih je prijavilo več kot sto. Nato so na svojih domovih s pomočjo braillove tablice, kovinske igle in trdega papirja slovensko književnost prepisovale v točkopis. »V enem letu so prepisale kar 60 del. To pomeni 150 zvezkov in vsak je imel 130 strani,« poudari Wraber. Starejši bralci so mu pripovedovali tudi, da so bile te knjige brez napak. »Skabernetova jih je skrbno pregledovala in popravljala. In vse to je počela zraven, brezplačno, kruh si je morala še posebej zaslužiti.«
Ivan Cankar je Skabernetovi v odgovoru na prošnjo za dovoljenje, da v braillovo pisavo prepišejo nekaj njegovih del, zapisal, da ji ljudje ne bodo nikoli plačali za to plemenito nalogo, a gotovo ji bo plačalo njeno srce. Res je bilo tako, saj se je po upokojitvi še intenzivneje posvetila skrbi za slepe. Ta jo je vrnila v življenje po vojni, med katero je močno zbolela. Za svoje delo je bila pri sedemdesetih letih tudi odlikovana. Po 38 letih neplačanega dela je zadnjih deset let življenja prejemala skromno plačilo za svoje delo, še naprej usmerjeno v prepisovanje v braillovo pisavo.
Tej izjemni ženski se bodo v zvezi poklonili z elektronsko publikacijo o njenem življenju in delu, ki bo kmalu izšla pri Založbi ZRC SAZU. Od konca leta 2014, ko se je knjižnica iz pretesnih prostorov na Groharjevi ulici preselila v sodobnejše prostore na Kotnikovi ulici, je tudi uradno poimenovana po Minki Skaberne. Po zaslugi denarja iz evropskega socialnega sklada je po selitvi ujela razvoj tovrstnih evropskih knjižnic. Število prilagojenih del se iz dneva v dan povečuje in skupno obsega že več kot 10.000 enot gradiva. Nova knjižnica je izredno pomembna tudi zato, ker omogoča večjo socialno vključenost slepih in slabovidnih ter ljudi z motnjami branja, ki knjige sicer najpogosteje naročajo po telefonu in po pošti.
