Iskren odgovor je: ne. Tega smo se lotili iz popolnoma drugega razloga. Loške mesnine so bile v preteklosti zgolj klavnica. Leta 2008 smo bili prisiljeni početi še kaj drugega, sicer bi propadli, zato smo leta 2012 priključili oziroma sanirali Mesnine Bohinja. Tako imamo zdaj na eni strani segment svežega mesa, kot so Loške mesnine, na drugi strani pa segment trajnih izdelkov, kot so klobase in salame bohinjskih mesnin. Manjkal nam je srednji del, ki smo ga že dolgo iskali oziroma smo ga želeli vpeljati, vendar nimamo dovolj zmogljivosti. Gre za zorenje ali bolje rečeno sušenje mesnih izdelkov.
Ko smo septembra lani med vsemi mesarji iskali tovrstne zmogljivosti, smo po naključju naleteli na Mesarijo Arvaj. Na sestanku, kjer smo se pogovarjali o tem, kako bi v Mesariji Arvaj izdelovali klobase, so nam pojasnili, v kakšni situaciji so. Po zdravniško bom povedal: bili so klinično mrtvi. Imeli so sklenjene pogodbe, vendar zalog niso imeli, proizvodnja je stala. Takrat smo se na hitro odločili za prevzem Mesarije Arvaj.
Torej ne drži, da ste se za prevzem odločili izključno zaradi kranjske klobase?Ne, ker Mesarija Arvaj ni samo kranjska klobasa, ampak gre za celo paleto kakovostnih izdelkov. Seveda je med njimi kranjska klobasa, ampak nam ni bilo v interesu, da bi jih prevzeli. V Loških mesninah delujemo po načelu, da skušamo stvari združevati. In že tedaj smo računali, da bomo rešili Mesarijo Arvaj. Predvsem smo tam videli proizvodnjo naših izdelkov in določenih novih izdelkov. Arvaj ima tehnično dobro proizvodnjo in ker ima tudi blagovno znamko, je bilo logično, da zgodbo nadaljujemo.
Sicer pa imamo zdaj pri nas drugo težavo, saj imamo preveč blagovnih znamk: od Loških mesnin, Loške mlekarne in Loške zadruge do Mesnin Bohinja. Zadnjo smo obdržali, saj vsi poznajo bohinjsko klobaso. Ko smo prevzeli Mesarijo Arvaj, smo se spraševali, ali bomo imeli več blagovnih znamk. Prevladalo je mnenje, da osrednjo blagovno znamko Mesarije Arvaj obdržimo. Menim namreč, da je ta blagovna znamka danes veliko vredna. A če v tistem trenutku ne bi prišli, je čez 14 dni zagotovo ne bi bilo več na policah. Nikakor nismo »skočili v to zgodbo« zaradi Arvaja, ampak je šlo za splet okoliščin. Pomembna sta nam bila njihova proizvodnja in celotna paleta izdelkov.
Rešujete zdaj tudi Arvajevo družinsko podjetje in zaposlene?Zaposlene smo že rešili, saj smo jih zaposlili za nedoločen čas, pa tudi proizvodnjo smo že rešili. V sklepni fazi skušamo rešiti še družino Arvaj, ampak jim trenutno zelo slabo kaže. Njihova usoda, vključno z njihovim premoženjem, je zdaj v rokah bank.
Drži informacija, da se je podjetje znašlo v težavah predvsem zato, ker se je lastnik Anton Arvaj podal v preveliko naložbo gradnje proizvodnje hale v Britofu pri Kranju, poleg tega pa so ga kot dobavitelja izrinili s trgovskih polic pri najboljšem sosedu?Za današnje razmere so po mojem mnenju zgradili preveliko proizvodnjo. Ne strinjam pa se z oceno, da je za propad kriv kateri koli trgovec. Zakaj? Zato ker je treba na to gledati drugače, gre za posel. Trgovec mora na trgu preživeti, naša naloga kot dobavitelja pa je, da se temu prilagodimo. Glavni razlog za propad Mesarije Arvaja je, da se niso prilagodili tržnim razmeram. To je težava številnih družinskih podjetij, ker preprosto ne znajo preskočiti iz obrtniške v podjetniško zgodbo in se trgu ne prilagodijo. Živijo v nekem drugem času, svet pa gre naprej.
Govorite o tem, da v družinskih podjetjih posel ne gre iz prve generacije v drugo, saj ustanovitelji še vedno upravljajo in vodijo podjetje?Za večino stvari je kriv ravno ta preskok iz obrtniške v podjetniško dejavnost. V določeni fazi morajo namreč družinska podjetja ugotoviti, da je treba zaposliti menedžerja. Tudi pri Arvaju so imeli menedžerje, očitno pa z njimi niso imeli sreče ali pa jim niso pustili voditi podjetja.
Že pred dobrimi tremi leti so Loške mesnine s prevzemom sanirale butično proizvodnjo bohinjskih mesnin. Koliko ste plačali za prevzem Mesnin Bohinja in Mesarije Arvaj?Pri Mesninah Bohinja je bila situacija podobna kot pri Arvaju, saj je imelo podjetje več dolgov kot premoženja. Tako smo poplačali zgolj upnike in na tak način sanirali podjetje. Poleg tega smo v objekt vložili več kot 400.000 evrov, zato da je ta izpolnjeval pogoje za normalno poslovanje. Pri bohinjskih mesninah smo za sanacijo v podjetje vložili okoli pol milijona evrov, pri Arvaju pa govorimo o bistveno večjih številkah.
Koliko so bili pravzaprav zadolženi pri Arvajevih?Arvaj ima obveznosti do bank v višini 4,2 milijona evrov, do zaposlenih in dobaviteljev pa še 1,5 milijona evrov. Če gremo v sanacijo družbe, je razumljivo, da ne moremo in tudi ne nameravamo poplačati celotnega dolga Arvaja, in to je glavna težava. Upnikom je seveda v interesu, da dobijo vse poplačano. Vendar vsak, ki posluje s plačilno slabim podjetjem, že vnaprej ve, da obstaja tveganje, in ne more pričakovati celotnega poplačila. To se ne splača niti upnikom niti bankam. Res je, da je Arvaj dolžan slabih šest milijonov evrov, ampak to ne pomeni, da je treba zagotoviti toliko denarja. Potem je stečaj najboljša rešitev.
Bo prevzem Arvaja postala še ena zgodba o uspehu?Trenutno kaže, da bo to predvsem zgodba o reševanju blagovne znamke. Glede na odziv oziroma bolje rečeno glede na pogojevanje bank pa kaže, da bo to zgodba o neuspehu.
Katere so največje družbe v mesnopredelovalni panogi pri nas in kam se uvrščajo Loške mesnine? Ste že med največjimi?Ne želimo biti med največjimi, saj to ni naša strategija. Če zelo poenostavim: v panogi imamo tri vrste podjetij. Prva so velika podjetja, ki nastopajo na domačem in tujih trgih in kjer imajo pomembno vlogo količina, akcijske cene in popusti. Sledijo srednje velika podjetja, kamor se uvrščajo Loške mesnine. Pri teh podjetjih je značilno, da je njihova zgodba lokalno, domače in kakovostno. Mi ne izdelujemo najcenejših izdelkov z dodatki in aditivi, ampak proizvajamo na klasični način. Loške mesnine na primer za proizvodnjo vratnika potrebujemo mesec in pol časa, veliko podjetje pa le štiri dni. Tretja skupina so mala, družinska podjetja. Med največjimi so tako na prvem mestu Celjske mesnine, sledijo sežanski Kras, Mesnine dežele Kranjske in mariborski Košaki, takoj za njimi pa so Loške mesnine. In med srednje velikimi podjetji želimo tudi ostati, ne želimo biti med največjimi. Med dobavitelji slovenske govedine smo po obsegu med največjimi družbami, saj imamo svojo klavnico.
Javno objavljeni podatki kažejo, da ste leta 2015 ustvarili 16,3 milijona evrov prihodkov in slabih 32.000 evrov dobička. Kakšni so bili lanski poslovni rezultati in koliko je trenutno vseh zaposlenih?Ustvarili smo 18 milijonov evrov prihodkov, imamo 115 zaposlenih in skromen dobiček. Za prihodnjih nekaj let pa velja, da bomo celoten dobiček namenili zgolj za naložbe.
Ali boste v prihodnje še prevzemali in ali vas zadružniki podpirajo pri odločitvah pri prevzemanju družb?Če me ne zadružniki pri tem ne bi podpirali, bi me že zdavnaj zamenjali. (Smeh.) Vsi se namreč dobro zavedamo, da ostati na mestu in pri tem nič vlagati pomeni le to, da nas kmalu ne bo več. Edina možna rešitev so bodisi lastni razvoj in naložbe bodisi prevzem. Trenutno je ekonomsko bolj upravičeno prevzemati, vendar predvsem v smislu združevanja, ne sovražnega prevzemanja. Vedeti je treba, kaj bo od tega imel tudi kmet. Kmetom večkrat povem, da če na prvo žogo mislijo, da je vse to nesmiselno, naj se vprašajo, ali bodo bika ali kravo lahko prodali ter ali bodo za to dobili plačilo. To jim je namreč postalo kar samoumevno. Ampak to je mogoče le, če imaš za seboj stabilno družbo, ki bo bika kupila in plačala. Skratka, poglavitni interes je kmetu zagotoviti trg. In sam verjamem, da nam proizvodnja zagotavlja, da kmetu zagotovimo stabilno poslovanje.
Kako gledate na tujo konkurenco oziroma če vprašam drugače: kakšno je vaše mnenje o izdelkih hrvaške družbe Pik Vrbovec, ki so preplavili Mercatorjeve trgovske police, medtem ko so izdelki kmetijskih zadrug bistveno dražji?Verjetno bom zaradi odgovora deležen kritik, ampak lokalni ponudniki dobimo le drobtinice s te velike trgovske mize, in to kljub temu da privabljamo kupce. To je povsem normalno, saj lokalni ponudniki ne bi zmogli dobavljati izdelkov v tako velikih količinah. A pri tem nista kriva niti hrvaški Pik niti Mercator. Kriv je tisti, ki je Mercator prodal in se tega ni zavedal. Seveda nismo zadovoljni, da dobimo le drobtinice, ampak druge možnosti nimamo, tako pač je.
