Stanušina je rdeče makedonsko grozdje, ena od avtohtonih sort, ki je v vinorodnem okolju Tikveša preživela tudi otomanske čase. Kljub suhi pokrajini daje stanušina presenetljivo lahko rdeče vino in je glavna sestavina vina kavadarka. Makedonci so na to staro sorto izjemno ponosni in so jo v zadnjem času ponovno začeli saditi. Stanuša je le ena izmed dvanajstih sort, ki je uvrščena v projekt Slow Food Presidia, v katerem se zavzemajo za ohranjanje starih avtohtonih sort in vina iz njih.
Stanuša je tudi le ena od avtohtonih sort, ki jih redno predstavljajo v reviji Slow Wine, glasilu istoimenskega gibanja, ki je nastalo po vzoru na Slow Food in je njihova sestrska organizacija. Če je bilo gibanje Slow Food v svojih začetkih pionir trenda lokalne hrane, je Slow Wine k temu dodal še dve dimenziji: biotska raznovrstnost in skrb za okolje. Gibanje še posebno časti vinogradnike, ki prisegajo na biodinamične metode pridelave vina. V skrbi za ohranjanje vinske dediščine so v piemontskem Pollenzu v stari vinski kleti iz 12. stoletja začeli s projektom vinske banke, v kateri je trenutno 100.000 steklenic iz 300 italijanskih vinskih kleti, za katere menijo, da so italijanski nacionalni zaklad.
Kras in Brda kot DOC
Načeloma se namreč osredotočajo na manjše italijanske vinske kleti, a v vinski vodnik za leto 2017, ki so ga predstavili konec lanskega leta, so letos prvič uvrstili tudi vinske kleti iz Slovenije. A to ni bila kakšna posebna odločitev, temveč le praktična, saj so prvič Kras/Carso in Brda/Collio vzeli kot enotno vinsko regijo na obeh straneh meje, kot da sta pokrajini en sam transnacionalni DOC – Denominazione di origine controllata. H Krasu in Brdom so dodali še Vipavsko dolino, češ da je to pas, zataknjen med obe Gorici, in tudi sodi h konceptu odprte meje in po njihovem mnenju združevanja zgodovinsko povezanih vinogradov. Zanimivo je, da v tem primeru Slovenci takega razumevanja Krasa in Brd ne razumemo kot ozemeljsko težnjo sosednje države – čeprav so ob tekstu o tem konceptu na svoji strani objavili star italijanski zemljevid, ki seveda zavzema tudi ta območja – temveč kot čast za slovenska vina. Seveda je med italijanskimi vinarji v vodniku kar nekaj Slovencev z druge strani meje: Damijan Podversic, Edi Keber, Gravner, Skerk, Skerlj, Zidarich.
Za svoj vinski vodnik trdijo, da ni navaden kritiški vodnik, temveč ponuja nov pristop k ocenjevanju vina, ki upošteva kakovost vina, terroir, razmerje med kakovostjo in ceno ter okoljsko komponento. Vsaka vinska klet je predstavljena z zgodbo o življenju, vinogradih in vinu. Čeprav se v vodniku pojavljajo podobna imena kot v drugih vodnikih, je vsaj pri naših vinih zanimivo, da so sicer ocenjevali 32 vinskih kleti, a v vodnik niso uvrstili velikanov, kot sta Kristančič in Simčič. Najvišje ocene, torej polža, si po filozofiji Slow Wine zaslužijo le kleti, ki imajo vina izjemnih lastnosti, prepleteno z osebno zgodbo. Prav tako so na seznam Vini Slow uvrščena le vina, ki v kozarcu poleg odličnih senzorskih lastnosti ponujajo tudi značaj območja, kjer so zrasla, in zgodovino ter skrb za okolje.
Vodnik Slow Wine je pač še en vinski vodnik, ki ponuja malo drugačno ocenjevanje, a rezultat je bolj ali manj enak. Res pa je, da je vsakomur jasno, da vina ne prodaja vino, temveč zgodba. Mimogrede, najvišjo oceno med našimi »počasnimi vini« je dobila Štembergerjeva malvazija 2014.
