Takšni logiki lahko hitro sledijo prenagljeni rezi. Res pa so veliki kulturni konglomerati, kot sta recimo obe operni hiši pri nas, zapuščina prednamcev, ki bili prepričani, da gre za srčike narodove kulturne identitete. Takrat so verjetno imeli prav, niso pa predvideli, da tako ne bo na vekomaj.
Če torej imamo dve operi, pa je stanje v obeh ustanovah vendarle treba ves čas preverjati, ne nazadnje je v vsaki od njiju po 300 redno zaposlenih umetnikov in še kakšnih 100 ali več prekarcev, prilivi iz državnega proračuna pa so zelo visoki.
Ljubljanska Opera prejme največ državnega denarja, mariborska približno dva milijona manj, a ker domuje v SNG Maribor, ki pa je največji kulturni zavod v naši državi (poleg Opere in Baleta ima pod svojim okriljem še Dramo ter Simfonični orkester), ga izdatno podpira tudi mesto – bi vendarle tudi skozi perspektivo manjših ali zasebnih kulturnih zavodov lahko rekli, da jim ne gre tako zelo slabo. In tudi, da je mariborska uspešnejša: več ima obiskovalcev in abonentov ter bolj zasedene dvorane, kljub nedvomno manjšemu geografskemu zaledju in ob slabšem ekonomskem položaju mestnih prebivalcev.
Pa vendarle se zdi, da »životarijo«, da so dolgovi stalnica (ne da bi se natančno razčistilo, kdo in zakaj jih je povzročil), da je erozijo zelo težko ustaviti. Tako kot z vodo v ljubljanski Operi: zamašijo eno luknjo, pa začne pronicati pri dveh drugih. Treba je očitno reševati pri temeljih.
To pa je naloga ustanovitelja, ministrstva za kulturo, in njegove kadrovske politike. Čeprav hiši dobivata približno enako vsoto javnega denarja kot pred desetletjem ali pa celo več, manjka na eni in drugi strani jasna strategija, kako operno in baletno umetnost dihati v sodobnosti in jo približati novim generacijam.
