»O zavetiščih za živali in njihovih varovancih kroži mnogo različnih zgodb. Večina je žalostnih, pretresljivih, včasih celo grozljivih. Omemba zavetišča le redke izmed nas spomni na nekaj pozitivnega, prijetnega ali celo veselega. Večina zgodb o zavetniških živalih ima žalosten, nemalokrat krut začetek, kljub temu pa se veliko zgodb prav zaradi prihoda v zavetišče konča srečno – z odhodom v dober nov dom (Ada, ZH, 2012).« Velik delež sprejetih mačk (npr. 555/1309, ZZŽL, 2015) po obravnavi še naprej živi kot t. i. prostoživeče živali: podvržene vsemu hudemu. Nekaterim v zavetišče sprejetim »ne uspe«, ali ostanejo fizično in/ali psihično zaznamovane, poginejo ali pa so zaradi poškodb evtanazirane.

V poročilu o delovanju ZZŽL (2015) lahko vidimo, da je bilo nekaj psov in mačk lastnikom tudi odvzetih. O tistih najbolj žalostnih zgodbah pa na spletni strani ZH piše: »Cenjene bralce spletne strani opozarjamo, da je nekaj fotografij zelo nazornih in morda niso za tiste s slabimi želodci.« Pravilnik o zavetiščih za zapuščene živali dovoljuje evtanazijo po 30 dneh bivanja v zavetišču, če ta ne dobi posvojitelja. Nekatera zavetišča tega ne koristijo, pohvalno! Mačka, ki sicer reproduktivno postane zrela v starosti 7–12 mesecev, ima tudi po 5 reproduktivnih period letno in v povprečju skoti po 4 mladiče, psica pa postane zrela v 6–12 mesecih, ima po 3 reproduktivne periode letno in poleže po navadi po 2–3 mladiče (Fox, 2016; Vanacore, 2016, E. Britannica).

Hišnim ljubljenčkom (kaj šele lovnim in rejnim živalim) kot družbeni skupini ni bilo dano priznanje za zaslužnost minimalnih etoloških zadovoljitev, sicer bi bili problemi manjši. Če bi bila represija zadovoljiva, ZH ne bi bilo napolnjeno. Monja Sedej (društvo Ustavimo pasje borbe) meni, da zaradi premilih kazni kazenski zakonik ne dosega namena (Krivec, 2016, Dnevnik). Obstoj brezdomnih živali bi se dalo enostavno rešiti, če bi vsak skrbnik svojo žival dal sterilizirati/kastrirati. So lastniki, ki ne peljejo živali na sterilizacijo/kastracijo, lahko ljubeči in skrbni?

Mogoče, verjetno pa tisti, ki živalim želi vse najboljše, razmisli o tem, koliko živali sploh more imeti: »Razmišljanje v smislu, naj bo vesel, da ima vsaj streho nad glavo in hrano, je do živali krivično, zato je prav, da zavetišče preveri, kakšnemu skrbniku bo žival oddana (Ada, ZH, 2012).« Tisti, ki si mladiče želi, izbere boljšo možnost, če jih posvoji. Ne morejo se rojevati novi, če še obstoječi nimajo domov. ZH kot zmotno prepričanje navajajo: »Sterilizacija/kastracija je prevelik strošek.« Dodajo, da so majhni v primerjavi s stroški hranjenja in vzrejo mladičev. Gotovo je cena nižja od alternativne, ki bi jo sicer plačale živali. Posegi stanejo različno, vendar so povsod (le) nekaj 10 evrov.

Ksenija Praper, dr. vet. med., na strani Veterinarske ambulante Koper tako predlaga vsem lastnikom, da se obrnejo z vprašanjem na svojega veterinarja, ki jim bo lahko dal podrobnejše informacije. Živali v zavetiščih, ki iščejo dom, so že predhodno sterilizirane/kastrirane in cepljene in s tem tudi manj podvržene rakavosti ter okužbam in ranam, ker so manj v stiku z ostalimi, se manj potepajo in so manj podvržene nevarnostim. Izbira samca ni rešitev, če ta ni kastriran. Lahko se pari s prostoživečimi samicami.

Živali niso krive, da jih je preveč in potrebujejo pomoč. Ljudje so jih udomačili in množili po lastnih željah. Sicer ta korak ni ločen od precej obsežnejšega t. i. živalskega vprašanja – je začetek reševanja nekaj, kar je po svoje najlažje doseči. Krivično je, če do odločitve za sobivanje z živaljo pride nepremišljeno. Žival potrebuje še kaj več kot le obrok hrane.

Uroš Cerkovnik, Ljubljana