Ampak vmes se je obrnilo desetletje in od tega koraka nismo naredili nobenega več. Še slabše, zdi se, kot da je program dramskega pisanja na AGRFT čisto dovoljšnja skrb za slovensko dramatiko in da ta ne potrebuje ničesar več. V desetih letih ni vzniknilo eno samo mlado avtorsko ime. Slovenskega gledališkega prostora dramatika ne zanima. O, ja, ja, ga zanima, a le v smislu izdelka. Ne razmišlja pa o tem, da je dramatiko treba gojiti. Da je treba mladim omogočiti infrastrukturo, ki bi dramsko pisavo spodbujala in jo nadgrajevala. To dejavnost sicer opravlja Teden slovenske drame z vsakoletnimi delavnicami in poleg Grumove je zelo pomembna tudi nagrada za mladega dramatika. Ampak to je odločno premalo. Mladi oziroma neuveljavljeni se nimajo kje kaliti. Nimajo kam pošiljati svojih besedil, nimajo s kom debatirati o njih, nihče jim ne daje pripomb, jih usmerja, jim pomaga. Nimajo prostora, kjer bi se lahko njihova dela preverjala v obliki bralnih uprizoritev in česa podobnega. Zanje se nihče ne zanima. Napišejo eno dramo in če imajo prav veliko sreče, dobijo nagrado ali se njihov tekst v kakem prejkone obskurnem kontekstu prebere, potem pa poniknejo. Slovenskega gledališkega prostora neizbrušeni diamanti ne zanimajo. Slovenski gledališki prostor se do njih obnaša kot jaz, ko stopim v trgovino. Hočem imeti bio pasiran paradižnik v steklenički, ne zanima me, da je treba paradižnik najprej posejati, potem presaditi, potem negovati, potem obrati, skuhati, prepasirati, spakirati v stekleničke, ga pripeljati v trgovino in zložiti na police. To ni moja stvar. Ampak slovenski gledališki prostor, predvsem seveda gledališke institucije, ne bi smel na tak način razmišljati o slovenski dramatiki. Slovenska dramatika je stvar slovenskih gledaliških institucij. Treba jo je posejati, potem presaditi in predvsem zelo skrbno negovati, preden jo pač zložimo na police.
SNG Drama Ljubljana tudi v tej sezoni prireja bralne uprizoritve, letos spet starogrške dramatike. Na tak način želijo dramska dela približati širšemu občinstvu, kar je vsekakor hvalevredno. Ne razumem pa, zakaj ne prirejajo tudi bralnih uprizoritev dramskega podmladka. S to možnostjo bi neuveljavljenim dramatesam in dramatikom odprli prostor, jim omogočili zelo dober vpogled v njihovo delo in nenazadnje promocijo. Na podlagi bralnih uprizoritev svojo dramo popravljaš, dodeluješ, nadgrajuješ, si v stiku z gledališčem, dobiš predragocene izkušnje, se lahko oblikuješ v dobro avtorico ali avtorja. Poleg tega si v stiku z drugimi ustvarjalci, ideje se pretakajo, odpirajo se možnosti za presežno umetnost. In kakor je pomembno gledati nazaj na velike, kot so starogrški avtorji, tako in morda še bolj pomembno je gledati tudi naprej, da lahko mladi, ki brstijo, vzcvetijo v velike.
Večkrat mi rečejo, naj ne nergam, saj da je meni uspelo brez te infrastrukture, za katero pravim, da je nujna. To mi seveda laska, čeprav je čisti nesmisel. Jaz sem imela Lidijo Jurjevec v Gleju, ki je z odprtima rokama sprejela program dramskega pisanja, imela sem Preglej, ko je izobraževanje še sofinanciralo ministrstvo za kulturo, imela sem WaxFactory v New Yorku, kjer sem se sploh seznanila z možnostjo bralnih uprizoritev in dolgoročnega dela na dramskem besedilu. V Ameriki in v Angliji priredijo tudi po deset bralnih uprizoritev različnih verzij enega dramskega besedila, preden gre v končno produkcijo. Pri nas pa se genij zgodi sam od sebe.
In obenem – kaj to pomeni, da mi je uspelo? Statistika bojda kaže, da imamo v Sloveniji več teatrov na prebivalca kot v Nemčiji. Iz te statistike nikjer ni razvidno, da uspešen nemški dramatik od ene svoje drame dobro živi dve leti, da bi pa primerljivo uspešna slovenska dramatesa za primerljivo dobro življenje v istem obdobju morala napisati vsaj šest dram, ki bi morale biti seveda uprizorjene. Kar je povsem nemogoče. Primerljivo uspešna dramatesa ne more napisati več kot ene drame na leto in če je ta takoj uprizorjena, je to že presežek. Če se torej gremo statistiko, lahko sklenem, da tudi ko bo enkrat ta naš dramski podmladek uspel, bo zanj najbolje, da se nauči nemško in zvizne na senčno stran Alp.
In tu bi pravzaprav morala šele začeti. Problematizirati bi morala vizije umetniških vodstev, vizije ministrstva za kulturo, načinov financiranja in kadrovanja, se vsaj dotakniti sistema, ki spodbuja mačehovski odnos do dramatike in umetnosti nasploh, ampak tega je preveč, zatorej lahko ostanem pri dovolj natančnem in dovolj temeljitem odgovoru, ki sem ga podala takoj na začetku. Slovenska dramatika je natančno tam.