Vedno jih je zanimal predvsem položaj umetnika, navsezadnje so bili nekoč edina galerija, ki jo je vodil umetnik. Pionirsko so razvijali projekte medija knjige umetnika in projekte na področju eksperimentalne glasbe, danes pa so tudi ena redkih slovenskih neodvisnih galerij, ki kontinuirano sodelujejo na umetnostnih sejmih v Evropi in Ameriki. Na ogledu Galerijske četrti Šiška, ki je sredi februarja prvič povezala galerije v tem delu Ljubljane, so manjkali zgolj izjemoma, odslej bodo vedno zraven.
Kakšni so bili začetki P74 in kje ste videli njen potencial?Ponudba za vodenje galerije v Šentvidu je prišla povsem nepričakovano. Na Mestni občini Ljubljana (MOL) se je pojavila ideja, da bi v Šentvidu, v stavbi, ki jo je upravljala gimnazija, nastal podoben kulturni center, kot je KUD Franceta Prešerna v Trnovem. Ko se je izkazalo, da bo življenjska doba nove galerije daljša, je nastala ideja, da – v duhu devetdesetih let – njen program temelji predvsem na delavnicah, ki naj bi med drugim zbližale različne generacije umetnikov. Sistematično smo spodbujali tudi najmlajše generacije ustvarjalcev; prve avtorske projekte so pri nas razstavljali Sašo Vrabič, Žiga Kariž, Miha Štrukelj, Gorazd Krnc in drugi.
Kateri so bistveni premiki na umetniški sceni od takrat do danes?Pravkar smo končali projekt o devetdesetih Druga eksplozija – 90. leta, ki je prikazal, da so v tem obdobju nastali ključni preobrati v socialni in politični sferi. Kulturna politika je s spremembo zakonodaje omogočila ustanavljanje zasebnih kulturnih zavodov in podobnih organizacij. Nastali so Maska, En-Knap, Kibla in Alkatraz, ki delujejo kot neodvisni producenti še danes. Namesto estetskih vprašanj so se izpostavljala predvsem socialna in etična vprašanja. To je bil čas ključnega preboja sodobne slovenske umetnosti na mednarodno sceno.
Stanje na umetniški sceni se v zadnjem desetletju vidno slabša – zaradi nerešenih sistemskih vprašanj, zaradi tendenc h komercializaciji in komodifikaciji, zaradi zahteve po neposredni finančni uspešnosti. V devetdesetih letih so bili pripravljeni nastavki za reformo kulturnega modela, a potrebne spremembe se v Sloveniji nikoli niso zgodile. Intelektualno delo v nevladnem sektorju ostaja, v primerjavi z vladnim, ovrednoteno sramotno nizko, pa čeprav gre za enaka dela.
Ali tudi sicer upada interes za umetnost?Mislim, da ne. Raven kakovosti umetniške produkcije je podobna kot v desetletjih prej. Vsaka generacija premore nekaj izjemnih posameznikov. Tudi obisk smo v Galeriji P74, sploh od selitve v Šiško, nekajkrat povečali. Bistveno slabše je sofinanciranje programov. Pred štirimi leti so na MOL – in nekoliko manj na ministrstvu za kulturo – drastično rezali sredstva za program likovnih razstav. Največji rez so doživeli naši programi, pa tudi Škuc in Alkatraz. Ob tem je MOL v mestnem središču v zadnjih letih odprla več novih razstavišč, kot so Vžigalica, Galerija Jakopič, Kresija in razstavišča na gradu, in začela voditi lastno razstavno in galerijsko politiko. To je vsekakor dobrodošlo, a neodvisni kulturni producenti bi si v mestu želeli bolj odprtega, partnerskega dialoga, kaj mi predstavljamo mestni politiki, kako nas vidijo v svojih načrtih v prihodnje.
Kje se vidite vi?Smo male, fleksibilne, samonikle institucije. Obvladuje nas drugačna logika delovanja kot velike državne ali mestne kulturne organizacije. Te so v stalnem lovu na kvantitativne presežke. To niso in ne morejo biti naše bitke. Za nas sta na prvem mestu kakovost programov in sama struktura obiskovalcev. K temu se v zadnjih letih v razpisih nagiba tudi EU, saj število obiskovalcev ni več ekskluzivni kazalnik uspešnosti nekega projekta. Za nevladne organizacije je pomembna navezava na lokalno okolje, ustvarjanje tesnih vezi s kulturnimi, socialnimi, družbenimi in političnimi strukturami. Te specifike bi morali ocenjevalci razumeti in upoštevati.
Ali kljub selitvi iz Šentvida v Šiško ostajate simbolno na robu? Kakšni so načrti za prihodnost?Seveda ostajamo »mala« institucija, z omejenim vplivom in majhno (politično) močjo. A ohranjamo svojo etiko delovanja in ključne vsebine. Tudi v prihodnje bomo sodelovali z mlajšimi kolegi, umetniki, kustosi, kulturnimi delavci, saj želimo ostati prostor eksperimentiranja in raziskovanja. Okoli petnajst razstavnih projektov letno na področju likovne in intermedijske umetnosti, glasbeni program, izobraževalni programi, založniški projekti, sodelovanje na ključnih umetnostnih sejmih in sejmih knjig umetnika, vse to ostaja.
Prepolovljena finančna podpora našim programom zahteva nove strategije delovanja. Likovno področje je v splošnem izjemno slabo vrednoteno, še posebno, če ga primerjamo z drugimi ustvarjalnimi področji, zato potrebujemo osnovne normative za delo kustosa, umetnika, oblikovalca in tako naprej. Samo tako bi lahko to ustvarjalno delo primerno ocenili in ovrednotili.
