»Piši! Arabec sem, ime brez priimka. Potrpežljiv v deželi, kjer vse živi na izbruhih jeze.« To je del pesmi, ki jo je v soboto v kulturnem centru Pekarna v Mariboru brala Neva Pirc, ena od 2000 ljudi, ki so doslej marširali za Alep (Civil March for Aleppo, op. p.), mesto v Siriji, kjer že šest let divja državljanska vojna. Pesem z naslovom Osebna izkaznica je napisal Mahmud Darviš, palestinski pesnik in vseživljenjski begunec. Njegove misli so aktualne in se dotikajo tudi razmer v Sloveniji in Evropi.
Ljudje so se premaknili iz cone udobja
To dobro ve Anna Alboth. Poljska novinarka, ki živi v Berlinu, se je spraševala, kaj lahko človek brez politične in ekonomske moči naredi v boju proti vojni in drugim terorjem. Prišla je na idejo, da bi organizirala marš za mir od Berlina do Sirije. Zamisel je objavila na facebooku in nemudoma dobila številne navdušene odzive.
»Takrat ni bilo več poti nazaj,« je dejala. Začela se je ubadati z organizacijo, ki vzame največ časa in energije – marš so prijavili oblastem v vseh državah, v katerih bodo hodili, priskrbeli so si dva kombija, enega so poimenovali Habibi, drugega Habibti, nekateri so pustili službe, svoja vsakdanja življenja... Tudi Anna Alboth, ki ima v Berlinu hčerki in moža, a jo, kadar morejo, obiščejo in del poti prehodijo skupaj.
Precej ljudi, ženske in moški, različnih starosti in socialnih položajev ter nacionalnosti, pride na pohod in se vrne, od začetka pa jih je na poti deset. »Zdaj imamo v skupini dvajset ljudi, ki pravijo, da bodo šli do konca.« Kaj bo na koncu in kje je konec, je vprašanje, na katerega nihče ne pozna odgovora.
»Kaj bo marš prinesel ljudem iz Alepa«, jo je spraševal Mohamed Al Monaem, prosilec za azil iz Alepa. »Kifak,« ga je Anna pozdravila v alepskem narečju. Nato pa razložila. »Ta vojna je tudi medijska. Na facebooku nas spremlja 200.000 ljudi, kar je dobro orodje za prenos informacij. Ljudje, ki se nam pridružijo, o tem govorijo drugim ljudem. Oni so multiplikatorji marša. Čez pol leta bomo še močnejši, morda tako močni, da bomo resnično lahko zgradili kakšen vodovod. Ne nazadnje so nam ljudje podarili več denarja, kot ga potrebujemo, zato ga damo tistim, ki ga rabijo.«
S tem projektom so navdušili mnoge ljudi, da so se premaknili iz cone udobja, kot je dejala Neva Pirc – iz zavzemanja za mir na deklarativni ravni na aktivno.
Udeležence je v četrtek na meji z Avstrijo pričakala slovenska ekipa. Del te, ki pripada skupini Peace Walk for Palestine (Pohod miru za Palestino, op. p.) in v sredo v Ljubljani pripravlja protest, se namerava poleti znova pridružiti pohodu v Turčiji. Med protestniki so se spletle močne vezi, zato so nekateri spremenili načrte in se, kot je to storila Clara Zimermann iz Avstrije, namenili hoditi do konca, čeprav so sprva želeli biti zraven le del poti.
Pa tudi solidarnosti ne manjka. Na primer pri majhnih stvareh, kot je odločitev Hermanna, 18-letnika iz Nemčije, da bo kitaro posodil udeležencem marša do poletja, ko se jim bo med počitnicami pridružil v Turčiji.
Poskuse politizacije marša so zavrnili
Na poti ne manjka niti težav. »Nekateri so nas skušali prepričati, naj hodimo z zastavo sirske opozicije ali s simboli v podporo Bašarju Al Asadu,« je dejala Anna Alboth. Ko se je to zgodilo v Berlinu, kjer je marširalo 600 ljudi, spremljalo pa jih je več deset televizijskih kamer, so imeli zvečer šesturno diskusijo. »Če ima nekdo zastavo v roki, so vsi drugi prisiljeni, da hodijo pod to zastavo. To ni naša ideja. Naš marš je civilen. Smo na strani običajnih ljudi, kot smo mi, in ne podpiramo nobene politične skupine.«
A v temelju delujejo v skladu z mislijo Hannah Arendt, ki je dejala, da je vsak posameznik politično odgovoren. Protestniki se odgovornosti, ki izhaja iz neizpodbitnega dejstva – da so ljudje –, zavedajo. »Ta marš je politično nevtralen. A kot ljudje smo odgovorni. Ne marširamo za rezultat, ampak za proces. Čeprav majhne spremembe dosegamo vsak dan,« je dejal Edgar Raoul iz Brazilije, ki je šel leta 2015 v obratno smer, z begunci iz Grčije do Nemčije. »Zanimivo je, kako sem takrat izgubil moč izbire. Velikokrat sem na primer hotel iti na stranišče, pa mi niso pustili. Zdaj se sprašujem, zakaj ljudje na poti odprejo vrata nam, njim pa jih niso? Zakaj se tako bojimo beguncev?«
