»Drage moje bralke, najprej z orošenimi očmi zrem na vas, ker ste, v nasprotju z moškim spolom, ohranile nekatere čudovite lastnosti. Med njimi zdajle mislim na intuicijo, šesti čut ali dar za tisto, kar imenujejo ezoterika. (...) Ve, drage bralke, pa brez strahu – sanjske knjige pa bajalice na dan.«
Sledila je utemeljitev kolektiva Rdeče zore, ki bedi nad slovenskim pisanjem, vzpostavlja sramotilni steber za seksistične pisune in podeljuje bodečo nežo za najhujšo izjavo leta:
»Izjava temelji na klasičnem spolnem stereotipiziranju žensk kot iracionalnih vs. moških kot racionalnih. V prvem delu (v uvodu teksta) avtor eksplicitno reproducira to klišejsko posplošitev, v drugem, sklepnem delu pa 'drage (iracionalne) bralke' zato pokroviteljsko potreplja po glavi. Izjavo je vredno izpostaviti zlasti zato, ker se kot vzgib nereflektiranega seksizma pojavi v mnenjskem besedilu uglednega pisca, pri katerem smo sicer vajeni kvalitetnega kritičnega razmišljanja o družbenih temah. Ko vse ženske potisne v homogenizirano spolno kategorijo dragih bralk in jih pošilja mahat z bajalicami, jim avtor, univerzitetni profesor in znan intelektualec, s tem odreka status enakovrednih sogovornic v racionalnem diskurzu. Upravičeno se lahko vprašamo tudi, kaj to govori konkretneje o njegovem odnosu do poklicnih kolegic, profesoric, znanstvenic, akademičark, pa seveda do njegovih študentk. (Obstaja majhna možnost, da je bila izjava mišljena ironično).«
Tako. Zdaj je čas za samorefleksijo. Vso ljudsko šolo in še gimnazijo zraven sem se trudil z enačbo, ki ji nisem našel rešitve: »Kaj je pesnik s tem mislil povedati?« Zaradi tega kroničnega matematično jezikovnega neuspeha sem se odločil, da bom pisal kar se da razumljivo in nikakor ne poezije. Pa še vseeno se zgodi, da te razumejo povsem drugače, kot si hotel reči. A se ne bom lotil dodatnega pojasnjevanja. Vključil sem namreč notranjega cenzorja, ki včasih očitno malo zadremlje, in z njegovo pomočjo sem šel še enkrat skozi besedilo. Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo. Že pri drugi besedi nagovora »drage moje bralke« je poskočil, da me je stisnilo v želodcu.
Kaj se to pravi – moje? Gre za tipičen sužnjelastniški in povsem nereflektiran impulz, brž ko gre za ženski spol. Lastiš si žensko, kot kakšen pater familias, ki je imel ius vitae necisque (raje ne prevajam te oblike oblasti). Vsaka ženska, ki da kaj nase, ima dolžnost, da ti zabrusi – nisem tvoja, nikoli nisem bila in tudi ne bom!
Nisem še pogoltnil kepe, ko je znova zakričal že pri osmi besedi: »Na koga zreš? Na ženske? To je jasna implikacija položaja zviška.« Hotel sem po tihem ugovarjati, da z višine dobrega metra devetdeset razen na košarkašice večinoma res gledam navzdol, se ne da drugače, a kljub temu spoštljivo. A se mi je šepet izgubil v naslednjem cenzorjevem grmenju: »Ta tvoj 'zviška' položaj v najkrajšem času privede do misijonarskega, ki je po definiciji ponižujoč, žensko tlači, ji jemlje dih in ustvarja eksistencialno tesnobo! Priznaj, da ti to ni tuje!«
Dve uničujoči kritiki, še preden je prišel do desete besede od osemsto tridesetih. Nadaljevanje se mi je zdelo preveč tvegano za mojo nežno psihofizično strukturo. Izklopil sem ga. Nekaj je še zagodrnjal, najbrž pri šestnajsti besedi, kjer omenjam moške, in počasi potonil v podzavest.
Morda sem dolžan pojasnilo o možnosti, ki so mi jo Rdeče zore ponudile kot čisto majčkeno olajševalno okoliščino – da sem pisal ironično. Odkrito priznam, da v spisu ni niti kančka ironije. Vse sem mislil popolnoma iskreno. Gre za priznanje, da imajo ženske ves moški intelekt (se opravičujem, kadar ga je malo, kar ni tako redko, saj smo moški različno obdarjeni nasploh in tudi tu) in še intuicijo povrhu, kar je čisti presežek, ki ga pameten moški lahko le zavida, pravzaprav privošči, pa bi si ga želel tudi sam.
In še (neskromen) dokaz o mojem odnosu do žensk. Komur je prišla v roke avtobiografska knjižica »Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe«, je lahko videl, s kakšnim strahospoštovanjem se od nekdaj približujem ženskemu spolu in kako predanega človeka imajo dame v meni. Tak odnos imam do vseh žensk, ne glede na status, starost ali spol. Da slednje nikakor ni norčevanje, priča zgodba o stevardesi iz omenjenega dela. Sicer pa gre za iskrena pričevanja o mnogih srečanjih z ženskami in priznanje vseh občutkov in doživetij z njimi. Se malce opravičujem za tole reklamo. Po novem je dovoljena zdravnikom, upam, da sčasoma tudi jezičnim dohtarjem. Vsekakor pa težko naletite na bolj razgaljeno dušo in telo kakšnega avtorja, kot je v omenjeni knjižici. Morda branje tudi za Rdeče zore, da s sočutjem prilagodi trpko oceno kolumnistovega značaja.
