Eni so se spotikali ob neprimerni ceni projekta, drugi ob rezultatih. Za to, da ugotoviš, da bomo čez dobrih trideset let srečna družba, nadstandardno razgledana in prežeta z znanjem, res ne potrebuješ fokusnih skupin in možganskih kapacitet. Še manj skoraj pol milijona evrov. In zakaj nas je tako zmotil rezultat? Preprosto zato, ker ne verjamemo vanj. Biti srečen je skregano z logiko državljanov Slovenije. Totalna nesreča je modus vivendi ene najmanjših držav na svetu.
Ravno to izhodišče je najbolj skrb zbujajoče. Namreč, da smo danes neskončno nesrečna družba. Nezadovoljni, razočarani, prevarani in nasploh pesimistični. To boli. Samorefleksija je grozna. Prepričani smo, da je na tem malem koščku sveta največ korupcije, največ tajkunov in največ političnih analfabetov. Skratka, da smo pekel sredi evropskega raja.
Torej, če nam samopodoba peša, če nezadovoljstvo prežema vsakdan, če kriticizem ostaja edina pozitivna vrednota, potem je logično, da smo globoko nesrečni. Pri tem jasno nismo krivi sami, ampak vsi okoli nas, vsi ostanki preteklosti, vsi nateguni in pohlepno naravnani posamezniki ter mreže. Slika je približno takšna: v bistvu smo vsi kot posamezniki angelsko nedolžni, vsi drugi okoli nas pa peklensko krivi.
In kaj je tu res? Res je, da smo lahko že danes srečni. Srečni, da smo se rodili tukaj in se avtomatsko uvrstili med pet odstotkov srečnežev na svetu. Še več, če govorimo o kvaliteti življenja, smo že v zgornjih dveh procentih. Če pa še upoštevamo našo geostrateško lego, smo v zgornjem odstotku na svetu. Ali to ni sreča? Logično, da ni. Saj smo lahko takoj nesrečni zaradi posameznikov. Imamo najlepšega predsednika Boruta Pahorja, ki ga nihče ne jemlje resno. Imamo najbolj spravljivega premierja Mira Cerarja, ki se mu vsi rogajo v njegovem mencanju. Imamo prvaka opozicije Janeza Janšo, ki ga tri četrt Slovencev odkrito ne mara. Celo sovraži.
In ta slednji uživa v tvitanju. Izdaja svojo neskončno nesrečo in nezadovoljstvo. Da pokaže, kdo so sovražniki naroda. Nazadnje je to postal pravosodni minister Goran Klemenčič. Tvit, da je Goran v parlamentu 'nalit kot aksa', je bil novica na vseh ekranih. Nihče se sicer ni spotaknil ob dejstvo, da se takšne ocene ne spuščajo v javnost, da je to žaljivo, da sploh ni preverljivo, ali je to res, ampak so se vsi ukvarjali z vprašanjem, ali je minister nalit ali ne. Nihče tudi ni zares jemal vsebine razpravljanja ministra. V bistvu to ni nikogar zanimalo. Bolj zabavno je bilo iskati dokaze o njegovi pijanosti. Celo opozicijska poslanka je pred kamerami pričala, kako je bilo vse skupaj grozno. Da je pred njo krilil z rokami in da se je zbala za svojo integriteto. Saj veste, ni velik korak od kriljenja do mlatenja ali posiljevanja.
Zdaj pa obrnimo logiko. Kaj je tako groznega, če je Goran prišel v parlament pod vplivom alkohola? Je to kaznivo dejanje? Ali ni načelno bolje, da si malo v rožicah, kot pa da si ves čas sovražno nastrojen do drugače mislečih? Bolj je poslance bolel ministrov cinizem, ko je pohvalil vse, ki sploh sedijo v poslanskih klopeh. Problem poslancev, predvsem tistih najbolj godrnjavih, je ravno v tem, da ne hodijo v službo. Da jih preprosto ni na delovnem mestu v poslanskih klopeh, ampak se raje angažirajo kje drugje. Doma, med volilci, v hribih, na potovanjih ali pred TV-sprejemniki. Namesto da bi sedeli v parlamentu, raje gledajo prenos po televiziji in komentirajo tiste, ki so tam. Ni to norost?
In če vse skupaj pripeljemo do roba, kaj je bolj obsojanja vredno: to, da prideš v službo malo v rožicah, ali to, da te v službo sploh ni? Da si rdeč v obraz zaradi promilov ali pa tolčeš plave z varne distance?
Slovenci radi pogledamo v kozarec. Očitno je to posledica naše nesreče. Našega stalnega občutka, da smo za nekaj prikrajšani. Zato potrebuje vizija Slovenije še nujen dodatek. Posebno poglavje, v katerem se bodo znašli vsi substituti za lajšanje naše nesreče. Leta 2050 bo prepovedano točenje alkohola, vsi, ki bodo še kadili, bodo na vidnih mestih nosili oznake s smrtno glavo in vsi uživalci prepovedanih substanc pod skupnim imenom »droge« bodo v zaporih ali popravnih domovih. Srečni bomo takrat, ko bomo detektirali vse rakave tvorbe narodovega telesa in za zapahe spravili vse, ki uničujejo kondicijo te dežele. Ker leta 2050 ne bo več živih partizanov, si bo treba izmisliti nove krivce za potencialno nesrečo. Recimo, da se bodo na spisku znašli vsi, ki danes producirajo TV-programe. Ker nas zavajajo, poneumljajo in nas imajo nasploh za nedorasle bedake…
