Novi multipolarni trikotnik ZDA-Rusija-Kitajska: Pred temno sobo brez oken

Politika velikih sil in koncept polarnosti

V svoji knjigi Tragedija politike velikih sil John Mearsheimer (2001) ponuja okvir za razumevanje mednarodne politike, ki temeljni na konceptu ofenzivnega realizma. Če izhajamo iz njegove pozicije, na konflikte med velikimi silami ne smemo gledati preveč zaskrbljeno ali fatalistično. Med velikimi velesilami je namreč vedno prisoten boj za moč in prevlado, ki vodi v neprestane konflikte. A tudi če zavračamo fatalizem in pogledamo okoli sebe, vidimo, da je za razumevanje trenutne situacije veliko bolj uporaben tako imenovani koncept »polarnosti« v mednarodnih odnosih. Prav polarnost je pomembna za razumevanje trenutne kreativne destrukcije, ki smo ji najbrž priča, in njenih implikacij za svet, v katerem bomo v prihodnje živeli.

V obdobju med 17. in 19. stoletjem smo bili priča vzponu tako imenovane unipolarne svetovne ureditve (najprej Velika Britanija, nato ZDA). Po drugi svetovni vojni je sledila vzpostavitev bipolarne ureditve, ki jo je poosebljala hladna vojna z ideološkim konfliktom med kapitalistično Ameriko in komunistično Sovjetsko zvezo ter težnjo zahoda po ideološki unipolarnosti. Gospodarski, kasneje pa tudi politični in vojaški vzpon Kitajske predvsem na začetku 21. stoletja sta v marsičem razbila ostanke povojne bipolarne svetovne ureditve. Vse več se govori o prehodu v multipolarno ureditev z bolj porazdeljenim razmerjem med velikimi svetovnimi velesilami.

Pa je res tako? Ali ekonomska, politična in vojaška multipolarnost pomeni dejansko tudi ideološko multipolarnost? Ali pa gre samo za nekoliko bolj kompleksne dimenzije nove različice bipolarnosti med neoliberalizmom in protiliberalizmom, ki temelji na novi obliki upravljanja ter zavračanju zahodne »demokracije«? Ta se je ironično izrodila v nekakšen elitistični kvazilobistični liberalizem, ki ima pred sabo vse večje izzive v zvezi z lastno legitimnostjo v družbi, medtem ko »nedemokratični režimi« na vzhodu krepijo svojo legitimnost. Res živimo v čudnih časih in v svetu, ki je obrnjen na glavo.

Vsem tem spremembam zelo očitno nasprotujejo ZDA, Evropa pa se tega še ne zaveda oziroma noče zavedati. V svoji klasični egocentrični maniri se ukvarja predvsem z lastnimi notranjimi demoni in objokuje svojo slavno zgodovinsko svetovno vlogo, čeprav je ta trajala le vsega par stoletij. Na drugi strani imamo vse močnejšo Kitajsko, ki je po stoletju in pol imperialističnega ponižanja ter lastnih ideoloških zablod končno našla formulo za oživitev tisočletja starega konfucijskega ideala srednje razvite družbe, tudi če ima sedanje vodstvo več kot očitno veliko večje ambicije. ZDA se niso pripravljene sprijazniti s kruto realnostjo razpada stare bipolarne svetovne ureditve »dobri-slabi«, ki so jo v veliki meri postavile in vodile skozi obstoječo mednarodno institucionalno ureditev (Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija, Mednarodni denarni sklad), Evropa pa očitno ne razume, za kaj sploh gre. Če bi, bi se že po načelih preživetja morala vesti drugače. A se žal ne!

Rusija, nekoč velika ideološka in vojaška protiutež zahodni unipolarnosti, je s padcem železne zavese ter z gospodarstvom, oslabljenim s številnimi šok terapijami in krizami, v zadnjih desetletjih počasi tonila v pozabo. Na svetovnem političnem parketu je še vedno veljala za diplomatskega in zunanjepolitičnega težkokategornika, kar je tudi večkrat dokazala. A gospodarsko oslabljena je bila ob drugih svetovnih velesilah v marsičem postavljena na rob. Lahko bi rekli, da jo je v zadnjih nekaj desetletjih zamenjala Kitajska. Kazali so se obrisi novega tipa bipolarne ureditve, v katerem so bila ideološko-politična vprašanja manj pomembna, bolj pa je bilo izpostavljeno ekonomsko in vojaško razmerje moči, ki je podžigalo vse večji antagonizem ZDA do Kitajske. Potem pa je prišel še Trump in Kitajsko okrivil za erozijo ameriških sanj povprečnega človeka.

Oslabljena zaradi padca cen energentov in svetovne gospodarske ter finančne krize je Rusija pod trenutno generacijo političnega vodstva iskala druge vire legitimnosti. Zavzetje polotoka Krim je sicer močno zaostrilo zunanjepolitične odnose z zahodom in pripeljalo hromeče sankcije, vendar je tudi prestreglo krepitev zahodne vojaške prisotnosti prek Nata na pragu Rusije. Ste kdaj pomislili, da sta Črno morje in polotok Krim v strateškem smislu lahko tisto, kar je za Kitajsko Južnokitajsko morje? Ni naključje, da je v času konflikta v Črnem morju gostovala kitajska mornarica in tako dala Rusiji vsaj simbolno podporo.

Močno rusko vodstvo je v očeh svojega ljudstva ubranilo manjšino v Ukrajini in zaščitilo ruski narod pred zunanjim vojaškim sovražnikom. Če nič drugega, je Rusija v zunanjepolitičnem in vojaškem smislu spet upravičila vlogo svetovne velesile ter prevzela bolj odločno vlogo na svetovnem parketu. Okrepila je tudi notranjepolitično legitimnost. Vajenemu gospodarskih sankcij in kriz se je ruskemu vodstvu ekonomska cena njegovih potez zdela sprejemljiva. Ukrajinski konflikt je pomenil tudi pomemben zasuk v naravi in vsebini odnosov med zahodom in Rusijo. Sprožil je tako imenovani obrat proti Aziji, kar je s pridom poskušala izkoristiti predvsem Kitajska.

Rusija-Kitajska: mladoporočenca ali stara zakonca?

Novi, okrepljen odnos med Rusijo in Kitajsko nima samo močnega zgodovinskega ozadja in morebitne ekonomske logike. Je veliko bolj kompleksen, logičen, predvsem pa robusten, kot je zahod najprej mislil. V zgodovinskem in političnem smislu se je Kitajska v obdobju vodstva Mao Cetunga, predvsem od leta 1956 do njegove smrti 1976, močno zgledovala po takratni Sovjetski zvezi in njenem stalinističnem ustroju. Na primer tako imenovani Veliki skok naprej, ki se je za kitajsko ljudstvo žal končal katastrofalno, je eklatanten dokaz kitajskega zgledovanja po tedanji Sovjetski zvezi in prevzemanja njenega ideološkega boja proti kapitalizmu. Ta institucionalno-politični zgodovinski spomin je na Kitajskem danes še kako živ, zato ne preseneča, da je prav Putin najbolj priljubljen tuji voditelj na Kitajskem. K temu so veliko pripomogle kar kitajske oblasti same, saj so skrbno oblikovale podobo močnega državnika, s čimer si je prejšnje kitajsko vodstvo na čelu s predsednikom Hu Jintaom pihalo tudi na lastno dušo.

V ideološko-političnem smislu sta Rusija in Kitajska predstavljali alternativo zahodnemu neoliberalizmu in njegovemu absolutnemu konceptu demokracije. Poosebljata protiliberalistični sistem, ki temelji na močni avtoritativni politični ureditvi in podobi močnega državniškega vodje, nekakšnega očeta naroda, ki skrbi za ljudi kot oče v družini. Ponujata sistem, ki sicer zanika zahodni neoliberalizem, a vsaj deklarativno poudarja bolj vključujoč razvoj s tršim, pragmatičnim in v rezultate usmerjenim slogom vodenja. Po tej logiki postanejo gospodarski rezultati in viden napredek v življenju ljudstva glavni viri politične legitimnosti.

Povezovanje Rusije in Kitajske na področju energetike, industrijske proizvodnje ter znanosti in tehnologije je koristno predvsem za Kitajsko. Ker Kitajska ni energetsko neodvisna, je sodelovanje z Rusijo na energetskem področju zanjo več kot dobrodošlo. Za Rusijo pa je lahko na primer koristno kitajsko financiranje energetsko-infrastrukturnih projektov, kot je recimo tako imenovani Jamalski plinovod. Rusija lahko Kitajski predvsem na področju vojaške tehnologije in nanotehnologije ter kemične industrije prodaja različne vrste tehnologij, ki jih Kitajska nujno potrebuje. Lep primer sta nedavna prodaja ruskih letalskih lovcev Su-35 Kitajski ter pomoč na področju balistične tehnologije in vojaškega letalstva. Po nekaj letih upadanja se je skupna bilateralna menjava med Rusijo in Kitajsko lani okrepila za 2,2 odstotka in dosegla skoraj 70 milijard dolarjev. Putin in Xi Jinping pa že napovedujeta, da naj bi se do leta 2025 potrojila na 200 milijard dolarjev.

Tudi v geostrateškem in političnem smislu sta Kitajska in Rusija več kot očitno našli skupni jezik. To se kaže tudi v izredni kompatibilnosti in konvergenci ruske ideje o skupnem evrazijskem gospodarskem koridorju in kitajskega projekta En pas in ena cesta. Zadeva je dokaj logična, saj je Rusija lahko pomemben celinski most med Kitajsko in Evropo. V skladu s kitajsko maniro »če želiš poslovati, najprej zgradi cesto«, ne preseneča graditev hitre železniške povezave Peking–Moskva.

Geopolitična kompatibilnost Rusije in Kitajske se kaže tudi na drugih interesnih področjih. Prvo predstavljata Arktika in Severna Koreja, kjer naj bi imelo ključen pomen prav severnokorejsko pristanišče Rajin. Posledica tovrstnega usklajenega zanimanja za Arktiko je tudi sprememba stališč Rusije do Severne Koreje v zadnjem času. Drugo področje je centralna Azija. Tudi če bi med azijskima velesilama lahko prišlo do navzkrižja interesov na gospodarskem področju, imata velesili povsem komplementarne interese na področju regionalnega razvoja, stabilnosti ter varnosti, kjer si ne želita predvsem zunanjega vmešavanja. Tretje področje je Bližnji vzhod, ki je za Kitajsko zanimiv predvsem v surovinskem smislu, s sprostitvijo sankcij proti Iranu pa tudi v gospodarskem smislu. Kitajska ne skriva svojega občudovanja ruske prisotnosti v Siriji. Rusija in Kitajska naj bi bili tudi kritični do evropsko-ameriškega posredovanja v Libiji, zato si ne želita podobne situacije v Siriji. Zelo usklajena stališča imata tudi glede Egipta in glede zanimanja za sodelovanje pri obnovi opustošene Libije. Potem je tukaj še vprašanje Južnokitajskega morja. Le-to je za Kitajsko podobno kot Črno morje in polotok Krim za Rusijo, zato ne preseneča, da se je Rusija distancirala od vprašanja konfliktov v Južnokitajskem morju; tudi na račun dobrega sodelovanja z Vietnamom.

Kljub vsem skupnim interesom in koristim pa je nov veter v odnosu med Pekingom in Moskvo bolj podoben odnosu med dvema starima zakoncema kot med dvema mladoporočencema. Navzkrižje gospodarskih interesov v centralni Aziji in na Bližnjem vzhodu (predvsem Iran), očitno neravnovesje v razmerju moči med velesilama ter nelagodnost lokalnega prebivalstva na ruskem Daljnem vzhodu pri delitvi koristi čezmejne trgovine med ruskim in kitajskim prebivalstvom, ki vse bolj množično tudi migrira v Rusijo, je samo nekaj primerov kompleksnosti njunega odnosa. O odnosu med dvema starima in prepirljivima zakoncema priča tudi nedavni simbolni prepir, ko se ruska in kitajska stran nista mogli uskladiti glede tega, kdo bi bil ponudnik programske opreme za sedež Organizacije za varnost in sodelovanje.

In kaj vse to pomeni z vidika sveta, v katerem bomo živeli v prihodnje? Kljub vsemu govoru o multipolarni svetovni ureditvi in ameriških težavah s sprejemanjem le-te ter evropskemu samozanikanju bi lahko rekli, da gre še vedno za dokaj klasičen bipolaren konflikt.

Bipolarnost nove svetovne ureditve

Je pa res, da je veliko bolj kompleksen in da ima več multilateralnih dimenzij. Po Trumpovi izvolitvi se na primer postavlja pod vprašaj celotna mednarodna institucionalna trgovinska ureditev. Trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko pa bi lahko v skrajnem primeru pripeljala celo do razpada Svetovne trgovinske organizacije (do česar pa skoraj zagotovo ne bo prišlo). Namesto tega bomo najverjetneje priča krepitvi protekcionizma in vrnitvi nazaj k večji stopnji regionalizma, saj tudi Azija postaja veliko bolj samozadostna. Tudi v vojaškem smislu je mogoče opaziti jasno dimenzijo multilateranosti, azijsko-pacifiška regija pa bo zaradi navzkrižja interesov in prisotnosti jedrskega orožja postala najbolj »vroče« območje na planetu. Kot kažejo izkušnje pri reševanju iranskega, sirskega, severnokorejskega in številnih drugih vprašanj, se vračamo nazaj v zlate čase Winstona Churchilla in Teddya Roosevelta ter tako imenovanih »policajev sveta«. V čase z močnim multilateralnim reševanjem mednarodnopolitičnih vprašanj in celo bilateralnih konfliktov. A vse to so le dimenzije multipolarnosti.

Osnovni problem, v ideološkem smislu, ostaja še vedno oziroma je ponovno v svojem bistvu bipolaren. Boj med dvema filozofijama: zahodnim »zdemokratiziranim« neoliberalizmom ter vzhodnim pragmatičnim in avtoritarnim antiliberalizmom. Kaj dolgoročno daje boljše rezultate? Je zahodni svet z ZDA na čelu dovolj zrel in pragmatičen, da ne bo privolil v izključujočo delitev na liberalizem in protiliberalizacijsko logiko, ki jo uveljavlja predvsem sam? Ali je ob soočanju z lastnimi izzivi politične legitimnosti sposoben postaviti notranjepolitična vprašanja drugih držav na stran ter poiskati skupne točke in delovati bolj vključujoče? Zahod, predvsem pa ZDA, mora postati sposoben samokritičnosti in zavedanja, da je izgubil legitimno pravico do soljenja pameti preostalemu svetu ter da mora iskati zaveznike pri graditvi nove svetovne ureditve. Če ne bo dovolj vključujoč, si bodo drugi ustvarili svoje alternative. Lep primer je lahko Azijska investicijska infrastrukturna banka, saj zahod Kitajski ni bil pripravljen dati večje veljave v Svetovni banki in Mednarodnem denarnem skladu. Novo zavezništvo med Rusijo in Kitajsko jasno kaže, da svet ZDA ali Evrope ne potrebuje (več) nujno. To ponazori že preprosta aritmetika. Do leta 2060 bodo ZDA in EU predstavljale le še dobro četrtino svetovnega BDP-ja, merjenega v kupni moči, in imele prebivalstvo, ki bo v povprečju staro 50 let. Na drugi strani bo Azija (brez Rusije) predstavljala 60 do 65 odstotkov svetovnega prebivalstva in skoraj polovico svetovnega BDP-ja.

Alternative obstajajo in v tem se skriva duh multipolarnosti. Če ne bomo pametni, se bomo kaj hitro lahko znašli v zaprti, temni sobi brez oken, kot je nedavno slikovito opisal predsednik Xi Jinping na srečanju svetovnega ekonomskega foruma v Davosu.