Se vam zdi, da je stavek obvisel v zraku brez konteksta? Ne skrbite, tak je bil pač ton celotnega intervjuja. Po prazniku je gostoval v televizijski oddaji. Med drugim je povedal, da se kulturniki pač ne znamo postaviti zase, da privolimo v nizke cene dela. Cinični klofuti ob bok lahko ministru sporočim le, da če ga kaj zanima in ne ve, naj vpraša. Če pa ga ne zanima in ne ve, naj bo tiho. Seveda bi minister moral vedeti, na vrhu česa stoji, kakšen je teren pod njim. S številkami je dokazoval, da nam ne gre slabo. Nemčija je izpadla skoraj obubožana v primerjavi z nami. Saj veste, ko se začne selektivno prikazovanje, se da s številkami eno od trditev odlično podpreti. Številke so natančne, delujejo neizpodbitno, lažje in hitreje primerjamo odstotke, zvenijo resno in prepričljivo. Toda kakšno informacijo so dobili bežni spremljevalci področja? Zmedeno. Kaj bi nam vsem pomagalo pri tem, da bi bili manj zmedeni in da bi nam bilo črno na belem vse jasno? Številke.
Teh na ministrstvu za kulturo, v poročilih tistih, ki dobivajo proračunski denar, mrgoli. Poleg vsebinskih poročil, strategij in načrtov, kaj vse bo, so zraven tabele, polne številk. Koliko je šlo za kakšen projekt, priložene so pogodbe, računi in tabele, koliko je bilo, recimo, gostovanj, doma in v tujini, koliko ljudi si je neki projekt pogledalo. Če bi imeli za vsa področja, ki spadajo pod ministrstvo za kulturo, natančen statističen pregled, bi nam bilo vsem lažje. Medijska pokrajina je bila pred časom lepo statistično urejena, bolj slabo jo posodabljajo. Ob vsaki spremembi, naj bo uredbe, zakona ali težko pričakovanega kulturnega modela, bi številke pomagale. Ne samo številke, tu je potrebno še kaj več. Toda metodologija, ki bi zajela vse podatke, ki jih že imajo, bi pripomogla k snovanju česarkoli. Dokler tega natančnega statističnega popisa ni, je uporaba številk arbitrarna.
Potem se v radijski oddaji predstavnica ministrstva za kulturo in eden od direktorjev gledališč prijazno prerekata o odstotku izgubljenega denarja. Na koncu ne vemo, koliko je celota ali njen del utrpel. Uslužbenci ministrstva bi lahko ob oddaji naših vlog, recimo za status, izračunali, koliko dobimo za isto delo v časovnem razponu več let. Če bi podatke uredili, bi minister natančno vedel, o čem govori, ko govori, da se ne cenimo dovolj. Raziskav drugih očitno ne bere. Minimum, ki je potreben za začetek minimalne debate o spremembah, je tudi natančna statistična obdelava podatkov. Ker tega ni, se lahko v nedogled kregamo in so odločitve arbitrarne.
Potem neobdelane in slabo sprocesirane številke dobijo v roke strokovni svetovalci za spremembe. Nerodno. Toda natančna poročila, ki jih pošiljajo prosilci, pridejo v roke rednih strokovnih komisij. Trčimo ob drug problem. Mimogrede: na ministrstvu imajo večje število komisij. Komisijo za resno glasbo in balet in komisijo za drugo glasbo. Upam, da člani komisije za drugo, torej ne resno glasbo (je to morda zabavna?), vedo, kakšna je definicija druge glasbe. Komisijo za uprizoritvene umetnosti so razbili na dve. Komisija za javne zavode in nevladne organizacije. Kakšnega od članov sem zguglala in našla malo zadetkov. Znajo brati finančna poročila? Gledajo predstave ali »samo berejo poročila«? Težave so s strokovnjaki. Ni jih veliko, od teh jih precej noče biti v komisijah. Malo so plačani, vsem se dajejo v zobe. So svetovalci ali odločevalci? Pod pogodbe je podpisan minister, ne oni. Ministri praviloma spoštujejo njihove odločitve. Strokovnjaki so do zdaj enkrat javno razgrnili svoje metode odločanja. Toda te dni je javno odmevalo pismo Kolegija slovenskih gledaliških direktorjev. Ministru so pisali, da naj zamenja člane komisije za uprizoritvene umetnosti javnih zavodov. »Besedila so polna neresnic, polresnic, neupoštevanih ali na glavo obrnjenih dejstev, prikrojenih podatkov, poenostavitev, apriornih diskreditacij (poimenskih!), žalitev, raznih vrst nestrpnosti. Evalvacije so zaznamovane z osebnim okusom članov komisije, ki pritrjujejo enemu samemu tipu gledališča,« so, med drugim, zapisali. Pismo je bilo namenjeno samo ministru, ta je seveda strokovnjake vzel v bran. Pričakovano in razumljivo. Strokovnjaki so in nič ni narobe, če ocenijo delo enega gledališča v sezoni. Kaj je njim osebno všeč ali ne – temu se sicer težko izognejo – pa ni za v dokumente, ki odločajo o delu, denarju in preživetju.
Predstavniki ministrstva ali države so v svetih zavodov, ti potrjujejo programe in strategije. Potem pa v neki komisiji prav tako predstavniki ministrstva ta isti program, strategijo, razsujejo. Kjer ni temeljne odločitve o tem, kaj, kako in zakaj podpirati, jasnega (ne samo) statističnega pregleda, so odločbe slabi literarni izdelki in odločitve arbitrarne. Kaj če bi za začetek uredili številke in sestavili pregledne tabele?
