Ljudje so bili prijazni, v mestu pa precej hiš, katerih vrata in okna so bila navzkriž zabita z lesenimi deskami. Spominjalo je na zapise in kakšne risbe iz časov kuge, ko so na podoben način poskušali zajeziti bolezen. Potem so mi povedali, da so izvedli denacionalizacijo, podobno kot pri nas. Ljudje, ki so dobili vrnjene hiše, niso imeli prav nobene možnosti, to je denarja, da bi jih kakorkoli vzdrževali. Zato so zgolj poskušali preprečiti, da bi se vanje vselili brezdomci in podobni reveži.
Parlament – zibelka sovražnega govora
Sredi mesta, ki je, z izjemo z deskami zabitih hiš, delovalo prijetno starinsko, je pognala stolpnica, narejena po merilih sodobnih velemest. Šlo je za neke vrste maksimarket, ves v steklu in vabeč. Ko sem vstopil, sem najprej zagledal v črno oblečenega vojaka z brzostrelko, ki je srepo opazoval obiskovalce. Ni bil čas terorizma, nihče ni slutil današnjih razmer, a vojak je bil že takrat pripravljen na vse.
Duha časa na Baltiku nisem znal preprosto označiti. Prevladovala je mešanica veselja zaradi odhoda Rusov, občutkov, da svobodno razpolagajo s seboj in z revščino, želje po tem, da bi se v vsem, kar je mogoče, čim prej približali zahodu, in prijaznosti do tujcev, enako neruskih bratov z vzhoda.
S svojevrstnim olajšanjem sem se vrnil v Slovenijo. Začeli smo neprimerno bolj obetavno. Vendar se je kmalu začela kazati razklanost med nami. Nekakšno prekletstvo od Krsta pri Savici naprej, ki je stalnica slovenskega časa in duha. Sledila je delitev po moči in premoženju. Denar ni vselej potreben za premoč. Kmetje brez denarja so s traktorji zapirali poti komunam odvisnikov. Meščani so odganjali vrtce za otroke s posebnimi potrebami in varne hiše za zlorabljane matere. Prebivalci kar počez smo na najbolj pošten način, ki ga pozna demokracija, to je z referendumom, preprečili renesanso pankrtov, ki bi si jih omislile ženske brez čvrste moške roke, da ostanem le pri tem organu.
Duh časa je zasmradil in zatemnil obljubljeno vedrino neba. K nastanku te atmosfere so izdatno pripomogli izbrani najboljši predstavniki ljudstva. Parlament je že dolgo časa zibelka sovražnega govora. Zakonodaja, ki jo sprejema, pa postaja iz leta v leto bolj represivna. Redki so trenutki, ko se pojavi pobuda za bolj umirjeno urejanje družbenih konfliktov, pa tudi v teh primerih še vedno čakamo na realizacijo. Razmere okoli nas nam niso v prid. Vojne niso daleč, begunci so že tu. Vzbujanje strahu postaja vsakdanja politična praksa, saj zagotavlja oblikovanje države popolnoma po meri samopašnih oblastnikov. Najprej zmerjamo Orbana s fašistom, korak zatem nas oskrbi z rezilno žico. Na Madžarskem je najcenejša. Trump, ki mu ni dovolj, da je postal predsednik ZDA, ampak si mora podrediti vse župane in vrhovno sodišče ter izobčiti vsakogar, ki mu nasprotuje, je v Sloveniji zaželen gost. Ne le zaradi Melanije (ki mi je lektorji najbrž zaradi ameriškega vpliva ne pustijo zapisati po slovensko, kot je bila rojena, torej z »j«).
Paralizator iz naslova je simbol današnjega časa in duha v njem, ker je izraz nečloveške premoči nad nasprotnikom. Nečloveške zaradi bolečine, ki jo povzroča, in zaradi popolne negotovosti, ali bo povzročil le popolno otrplost ali pa smrt zaradi srčnega zastoja. Tega ne moremo predvideti pri nikomer. V Ameriki je število smrtnih žrtev zaradi paralizatorja že preseglo 1000. Nečloveški je zaradi razmer, ki ne zahtevajo takega sredstva. Slovenija je ena najmirnejših držav na svetu. Število napadov na policiste po njihovi lastni statistiki prepričljivo pada. Podatek, da smo ena redkih evropskih držav, ki paralizatorja nima, bi moral namesto obžalovanja vzbujati prepričljivo veselje in zadovoljstvo ter trden namen, da tako tudi ostane. Paralizator je tudi simbol našega stanja, ko ohromljeni sprejemamo vse, o čemer nas prepričujejo.
Simbol duha in časa je tudi vodni top. Za čigavo zdravje? Bomo z enim topom ustavljali domnevno grozeči val beguncev? Bomo hladili lastne državljane? Bi jih ne bilo morda bolje umirjati z ukrepi in zakonodajo, ki vzpostavljajo socialno državo?
To je prevara!
Kaj se zgodi v družbi, ki jo obvladujejo z vse bolj represivnimi ukrepi? Dovolj je, da se spomnimo naše preteklosti. Vztrajno iščoč zunanjega in notranjega sovražnika smo ustvarili atmosfero strahu pred državnimi organi in pred mnogimi bližnjimi, ki jim ni bilo mogoče več zaupati. Šele v poznih šestdesetih letih je začela padati policijska država. Danes so principi isti. Spet iščemo sovražnika oziroma ga ustvarjamo. Policijska država pa tako kot takrat narašča, do nekega ponovnega trenutka neizbežnega padca. Ob tem je na delu še svojstveno pojmovanje demokracije, ki je omogočilo neomejeno širjenje sovraštva in strahu pred domačimi in tujimi skupinami. Družba, ki je polna represivnih mehanizmov in postopkov, postaja družba strahu in nesvobode, čeprav država to počne prav z izgovorom, da varuje našo svobodo. Kolikor bolj nas je strah, toliko bolj ji zaupamo, da že ve, kaj počne. Zato so tudi pravila, ki jih sprejema, sprejeta po demokratični poti, saj vsi glasujemo zanje. A namesto vsebinske demokracije dobivamo diktaturo. Represivna država in prestrašeno ljudstvo sodelujeta z roko v roki. Kjer je zastraševanje, vsebinska demokracija ni mogoča. Gre za prevaro. Zato, da ne bi formalno demokratično sprejemali takih zakonov, se je najprej treba znebiti strahu.
Nas država poskuša, kar je razmeroma enostavno, z večinoma neutemeljenim strašenjem pred različnimi nevarnostmi pripraviti do tega, da izredne razmere sprejmemo kot nekaj normalnega, pri čemer je izreden samo odziv države, ne pa razmere? Ali preprosteje – dokler je tema, otrok joka, ker so pod posteljo pošasti. Ko prižgemo luč, pošasti ni več.
Ali je mogoče, da tudi v deželi prižgemo luč in preprečimo temo in strahove, v kar oboje nas ovijajo tisti, ki nas vodijo? Je mogoče čas, da odrastemo? Ali pomaga, da se spomnimo Hessela, ki je rekel: »Dvignimo se, pokažimo ogorčenje!« Če je to zapisal človek, ki se je približal svojemu stoletju, morda tudi mi, zrela generacija, premoremo še dovolj neupogljivega duha.
