Esad Babačić: Zakaj nisem postal Edo Babnik

Plastične solze

Nič, si rečem, po Prešernovi proslavi je spet vse po starem. Slovenska kultura je velik nakupovalni center: redki umetniki so razstavljeni v izložbah, večina pa ždi po zaprašenih skladiščih, kjer čaka na večnost. Edini trepet pa je tisti, ko se naši smučarji bližajo vmesnemu času: bomo prvi ali spet zadnji, to so verzi, ki jih večina šepeta pred ekrani. Tudi to je poezija – za večino najbrž res. Hodim naprej, čeprav mi podlaga ne ustreza.

V podhodu me preseneti nov grafit: Škoda, ker so tvoje solze plastične. Ravno pravšnji v teh žalostnih februarskih dneh, ko jočejo le še tisti, ki ne morejo več govoriti, kaj šele pisati in se hvaliti s svojimi izdelki. In res: večina toči le še plastične solze. Resničnost je šla po svoje, za njo pa tudi solze. Vseeno me optimizem ne zapusti, tudi ko se prebijem mimo maničnega harmonikarja, ki se je zaciklal na Tromostovju. Merilec strpnosti in odprtosti je. Menda dobro zasluži, pravijo tisti bolj površni in naglušni. Argument, ki mu nihče ne oporeka. Uspešen harmonikar, ker daleč okrog ni nikogar drugega. Preostali so se iz teh ali onih razlogov poskrili. To me spomni na nekega pesnika. No, ne samo na enega. Kdor dovolj dolgo piše, bo prej ali slej vladar Tromostovja. In še mnogih drugih mostov, doma in po svetu. Sam sebe razglasiš za kralja in vladaš.

Končno tam nekje pri Plečnikovih arkadah naletim na dobrega prijatelja, s katerim se lahko zapletem v razgovor. Tem se ne manjka, čeprav nama vnema razumljivo pada. Nimava takšne kondicije kot merilec z mehom. Tudi moj prijatelj se že desetletja prostituira v različnih žanrih ustvarjanja. Tarife so vse nižje, stroški pa vse višji – ni nama več do smeha, čeprav sva se včasih od srca nasmejala na račun kakšnega Bosanca, ko se je še dalo. Dolgo je pisal kolumno za lokalni časopis, pa ga vprašam, ali še srečuje svoje bralce, ki se jim zdi, da so ravno včeraj prebrali najnovejšo, kljub temu, da jih že leta ne piše več. Seveda jih srečam, kaj pa misliš: to so ti ljudje – nevidni, sproščeni brez razloga. Ja, veselo površni, dodam. Takšni, ki jim gre dobro in jim je temu primerno vseeno, nadaljuje on.

So pa dosledni; natanko vedo, kaj ti morajo povedati, tudi če te več let niso videli: ja, vas poslušam… super oddaja… kdaj je že bila… čakaj… pa mu pomagam… v sredo, čeprav oddaje že leta ni več… ampak je dobra… res… pa si rečem… nima smisla… takšen je… površnost… to je privilegij… on pa… grem naprej… jaz pa ostanem sam, s svojo oddajo, ki je že dolgo ni več, kot kolumne mojega prijatelja ne. Ampak nekateri jo še poslušajo. Ko začutiva, da bi bila vsaka nadaljnja beseda odveč, se sporazumno posloviva.

Bi se moral sramovati?

Mahnem jo v neznano, s svojim androidom; navadil sem se pisati sproti, ker je pomembno le to, kar se zgodi zdaj, v tem trenutku. Vse drugo je že povoženo v času, kot pesmi mrtvega pesnika, ki se berejo le enkrat na leto.

Pridem domov, prebrskam sporočila in najdem vabilo z mojega bivšega radia, na katerem sem urejal in vodil oddajo o manjšinah iz nekdanjih skupnih republik. Nova voditeljica ali novinarka s prvega programa piše, če bi prišel v njihovo novo oddajo, »ki se ukvara z ljudmi ki cenijo svoj dvokulturno dediščino in mislim da bi zaradi tega ker se črke ć v piimku ne sramujete bili idealen sogovornik«, se ji je zatipkalo ali pa tudi ne povsem. Takoj sem ji odgovoril, naj lepo »pizdravi« moje kolegice in kolege, in se poslovil (ker pišem na ekranček, se mi zatipka ta dvokulturna beseda »pizdravi«, ki se je sramujem, kot še marsičesa drugega na sebi in drugih, posebej v našem kulturniškem miljeju). Čeprav naj bi bil, kot ponosni imetnik mehkega ć, imun na sram. To naj bi bila namreč moja odlika. Zaradi katere pašem v oddajo, ki je zamenjala mojo oddajo. Ja, prav tisto, ki jo nekateri še vedno poslušajo. Ne vem – naj ji grem razlagat, da mi je čisto vseeno, ali imam trdega ali mehkega, saj gre za eno navadno črko, znak, ki ima sicer že pomen sam po sebi, a ne zame.

Kot kaže, je razumela, da v oddaji ne želim nastopiti, saj ni več odpisala. Očitno zelo pronicljiva oseba, ki zna brati med vrsticami, ali pa ji je pomagal kdo od mojih nesojenih uredniških kolegov. Seveda sem navajen vabil v oddaje, ki iščejo dežurne prostitute, ki znajo kaj povedati, po možnosti tudi zanimivega, da so potem vsaj malce poslušljive. Tudi laskanje tistim, ki bi jih nekdo rad zvabil v program in si na njihov račun zaslužil plačo, mi je znano. Da bi pa nekoga povabili, naj pride dvigovat poslušanost v njegovo nekdanjo oddajo, ki so mu jo ti isti ljudje vzeli – česa takšnega pa še ne.

In zakaj naj bi se navsezadnje sramoval mehkega ć. Ne vem, morda zato, ker se ga nekateri res sramujejo. Ali pa so se ga in so ga raje zamenjali, kot moj sošolec, ki je ime Nazmi zamenjal za Nardi – čez noč je postal konkurenčen, bolj podoben večini, ki gre skozi življenje brez brazgotin in žuljev na glavi in v njej. Ker če obstajajo tisti, ki se ga sramujejo, to pomeni, da so nekje tudi oni, zaradi katerih se ga sramujejo. In takšnih je iz leta v leto vse več. Torej bi se ga moral sramovati? Morda pa že. Jaša je že vedel, ko mi je v devetdesetih svetoval, naj si zamenjam ime in postanem Edo Babnik. Takrat ga nisem jemal resno, saj se je pogosto šalil. Ampak zdaj vem, da je imel prav. Edo Babnik, kako lepo, površno ime, s katerim bi bil, če nič drugega, manj opazen, torej bi bil lažje površen. Tako pa sem se moral dokazovati, tudi takrat, ko mi ni bilo treba.

Tako kot moj oče, ki je vedno govoril, da so Slovenci dobri ljudje. In je imel spet prav, ker v resnici so res dobri ljudje. Vsak otrok je dober, ko se rodi. Še enkrat sem se vprašal, zakaj bi se sramoval svojega ć, če me obkrožajo sami dobri ljudje, ki jim je popolnoma vseeno, kakšnega imam. In nisem dobil pravega odgovora. Površnost mi je pomagala. Vsak otrok je lep, ko se rodi. Ja, drži. Morda bi bilo bolje, vsak ima trdega, ko se rodi. Potem pa počasi usiha, kot sla po ustvarjanju in dokazovanju nasploh.