Janez Slivnik: Slovenija v alpskem smučanju nikoli več ne bo velik narod

Kot tekmovalec je bil Slivnik obetaven alpski smučar v mlajših kategorijah. Večkrat je bil najhitrejši na najprestižnejših pokalih, kot so Topolino, Pinocchio in Loka. Kmalu se je posvetil trenerskemu poslu, v svetovnem pokalu pa deluje že 16. sezono. Pet let je bil trener v slovenski ženski reprezentanci, kjer je bil sprva odgovorni trener za veleslalom, po odhodu Pavla Grašiča pa še za slalom. Po sezoni 2006/07 se je preselil na Finsko, kjer je po štiri leta delal najprej z žensko, nato pa še z moško reprezentanco. Zadnja tri leta nosi dres najmočnejše alpske smučarske države na svetu, kjer je kot glavni veleslalomski trener zadolžen za Rolanda Leitingerja, Philippa Schörghoferja, Christopha Nösiga, Daniela Maierja in Stefana Brennsteinerja.

Dejavnikov je več. Prvi večji v mojo škodo se je zgodil pri trinajstih letih, ko sem bil dve leti suspendiran.

Res neverjetno, a resnično. Kot član kranjskogorskega kluba sem na državnem prvenstvu startal z Elanovimi namesto Rossignolovimi smučmi. Dve leti sem lahko tekmoval le na domačih tekmah. V tem času moj smučarski razvoj ni šel v pravo smer. Za nameček sem imel kasneje težave s koleni. Mislim, da sem bil tudi napačno usmerjen, saj sem šel prehitro v hitre discipline. Ko pogledam nazaj, sem prepričan, da bi se dalo iz takšnega talenta, kot sem bil, narediti boljšega tekmovalca.

V bistvu sem dolgo verjel, da lahko postanem dober alpski smučar. Za svetovno prvenstvo v Sestrieru leta 1997 in leto kasneje za olimpijske igre v Naganu sem testiral smučarsko opremo za Kjetila Andrea Aamodta. Ravno takrat je Norvežan opremljevalca Dynastar zamenjal s Kästlejem, kasnejšo Nordico. Na snegu sem bil po sto dni na leto. To je bil moj zadnji poskus, da morebiti postanem tekmovalec. Kot trener sem začel v Smučarskem klubu Bled, v olimpijski sezoni 2001/02 pa sem se priključil slovenski ženski reprezentanci, ki jo je vodil Rasto Ažnoh.

Pravljica je bila v rezultatskem smislu, sicer pa je bilo zelo stresno.

Predvsem pri samih pripravah na Sankt Moritz. Na začetku januarja je Schörghofer v Adelbodnu obnovil poškodbo kolena, tako da je do svetovnega prvenstva smučal le tri dni. Leitinger do lanskega 10. oktobra zaradi poškodbe hrbta sploh ni stal na smučeh, zato ima za seboj toplo-hladno sezono. Včasih na treningih naredi le dve vožnji, včasih nobene, včasih izvede dober trening. Zelo je odvisen od fizioterapevta Dominika Scheiberja, ki je res mojster svojega poklica. Poleg tega je Leitinger tik pred prvenstvom v Garmisch-Partenkirchnu še padel in nam nakopal dodatne težave. Ko zdaj pogledam nazaj, lahko rečem, da sta nas rešili dve dejstvi. Nekaj dni pred tekmo smo blizu Pitztala izvedli dva dneva odličnega treninga, na katerem smo dobili potrditev, da smo zelo hitri. V prid so nam šle tudi razmere na prizorišču, predvsem smučarjem, ki tekmujejo na smučeh Fischer. Kot piko na i je Leitinger izkoristil suh sneg, na katerem je po mojem mnenju najhitrejši na svetu.

Način, kako v Avstriji cenijo osvajalce kolajn, me je zelo presenetil. Res se čuti, da celoten narod živi z alpskim smučanjem. Športniki, ki osvojijo kolajne na svetovnih prvenstvih, imajo vse življenje poseben status. Po tekmi me je presenetilo navdušenje našega predsednika Petra Schröcksnadla in športnega direktorja Hansa Puma.

Ko je žreb določil, da bomo avstrijski trenerji v Sankt Moritzu postavljali drugo progo, ni bilo debate, da bom odgovornost za postavitev kot glavni trener prevzel sam. Kot po navadi nisem imel nobenega načrta, kako postaviti progo. Rekel sem si, da se bom glede postavitve odločil na podlagi naših uvrstitev na prvi progi. Po koncu vožnje na prvi progi sem se sestal z vsemi petimi trenerji, ki so bili razporejeni na petih mestih, da so mi poročali svoja opažanja. Potem sem zbral njihove ideje in na podlagi svojih izkušenj postavil progo. Pritiska nisem čutil, saj konec koncev proge vselej postavljam jaz, nosil pa sem precejšnjo odgovornost. Glede na to, da smo bili po koncu zelo uspešni, sem bržčas prebil zadnji zid in zdaj mi vsi sodelavci stoodstotno zaupajo. Ker sem v Avstriji tujec, to ni povsem samoumevno.

Trener sem že toliko časa, da bolj ali manj poznam vse terene po svetu. Večina postavljalcev si pomaga z napravo, ki meri razdaljo, in preprosto po točno določenih metrih postavi vratca. Meni ta naprava ni v oporo, saj vselej poskušam izkoristiti teren. Naj gre za prelomnico, kompresijo, prehode, ravnino, strmino… Pri vsaki postavitvi uživam, ne maram okvirjev. Rad poskrbim za spremembe ritma. Ne maram monotonih postavitev, ampak obožujem dinamiko. Večkrat postavim med vrati kakšno krajšo razdaljo ali celo vertikalo, ki sem jo prvič postavil na olimpijskih igrah v Torinu. Tedaj mi šef ženskega dela svetovnega pokala Atle Skaardal ni pustil takšne postavitve in je posegel vanjo.

Pravila postavitev določa mednarodna smučarska organizacija. Kljub temu ima postavljalec precej proste roke, še posebej v zadnjih letih, odkar ni več moški šef svetovnega pokala Nemec Günter Hujara. Vselej ko postavljam progo, si rečem, da bodo na moji postavitvi tekmovali najboljši tekmovalci na svetu. Zato mora biti težka, da lahko na njej pokažejo vse svoje znanje. Anteja Kostelića zelo cenim, všeč so mi bile številne njegove postavitve. Hkrati pa je znal postaviti, oprostite izrazu, neumno progo. Nesmisel je, da po desetih vratcih, ki potekajo naravnost, naslednja postaviš 90 stopinj v desno. Konec koncev so Anteju odvzeli postavitev v Kitzbühlu, kar je bilo tedaj pričakovano.

Led je pred leti prebil Filip Gartner, ki je bil zelo cenjen. K Avstrijcem je prišel, ko se je uveljavil pri Norvežanih. Po Filipu, ki je eden redkih slovenskih trenerjev, s katerimi se še danes rad slišim, sem prvi odgovorni trener v avstrijski reprezentanci. K sodelovanju me je povabil Andreas Pülacher, ki je nekdaj delal v ženski švicarski reprezentanci, preden je postal avstrijski šef, pa je opravljal trenersko delo na mojem zdajšnjem mestu. Prve trije meseci dela so bili zelo težki. Delal sem z veleslalomsko in superveleslalomsko ekipo, v kateri so bili Hannes Reichelt, Matthias Mayer, Patrick Schweiger, Benjamin Raich in drugi. Sistem je bil drugačen, kot je danes. Spremenili smo ga zato, ker smo po sezoni ugotovili, da ni najboljši. Od vsega začetka sem se moral dokazovati. V pomoč mi je bilo, da znam dobro nemško. Težko je namreč razumeti deset ljudi, ki govorijo v drugačnem dialektu, če ne obvladaš jezika.

Med trenerji sem edini. Imamo še nemškega fizioterapevta in slovenskega serviserja. Toda v sistemu, ki je še večji, kot sem si predstavljal, ko sem ga spremljal od strani, so me sprejeli za svojega.

Kar zadeva mojo plačo, je takšna, kot jo imajo avstrijski trenerji. Sicer tam niti ne bi delal. Navsezadnje vsak dela za denar. Lažje bi bilo delati doma, če bi bile plače vsaj podobne tistim v tujini, vendar pri nas žal ni tako. Zato prihaja do tega, da se predvsem serviserji in tudi trenerji doma učimo, v tujini pa delamo. Slovenskih trenerjev je v tujini precej manj kot serviserjev, še posebej na odgovornih funkcijah v resnih državah. Če si Avstrijec, vsi mislijo, da si dober trener, zato imaš vsaj 50 odstotkov več možnosti, da se nekam prebiješ, kot če si Slovenec. Zato sem vesel, da lahko delam v Avstriji, saj sem spoznal njihov sistem, kar mi bo zelo pomagalo na trenerski poti, kjerkoli že se bo nadaljevala.

Na razpolago imamo zelo veliko sredstev, ki pripomorejo k temu, da smo lahko najboljši. Za avstrijsko alpsko smučanje je izjemno pomembno smučišče Reiteralm, kjer praktično ves čas trenira Marcel Hirscher, veliko pa tudi jaz s svojo skupino. Povsod po Avstriji smo alpski smučarji zelo dobrodošli, povsod imamo odprta vrata. Smučarji s statusom A-reprezentanta imajo po vsej Avstriji uporabo smučišč zastonj, bivamo pa v dobrih hotelih za nizko ceno. Če moramo na trening kam drugam, pač gremo. Nihče ne vpraša, koliko to stane.

Ko slišim za Kranjsko Goro, ne razmišljam o tujini. Tu sem doma, sem Slovenec. Poleg tega dobro sodelujeva s slovenskim trenerjem Klemnom Bergantom. Zgodbe na smučiščih v tujini so specifične. Tako za nas tujce kot za domače reprezentance. Švicarji denimo največ trenirajo doma, takrat kot mi, torej poleti na ledenikih. Francozi nimajo najboljših razmer na domačih smučiščih, Italijani pa imajo na južnem Tirolskem fantastične.

Pri sestavi ekipe za trening ima trener v Avstriji precej odprte roke. Ko treniram s svojo ekipo na avstrijskih smučiščih, se treningu večkrat priključita Manuel Feller (svetovni podprvak v slalomu – op. p.) in Christian Hirschbühl, ko smo v Reiteralmu, pa Marcel Hirscher. Na treningih imamo po navadi precej številno podporo smučarskih proizvajalcev, ki so dostopni na vsakem koraku. Veliko torej testiramo smučarsko opremo, vselej imamo na voljo najnovejše stvari. To pomeni, da imamo vse na enem mestu, da imamo veliko dela in da smo si na treningih sami sebi povsem dovolj. Šele kot član avstrijske reprezentance sem spoznal, kako funkcionira sistem od znotraj. Ko sem pred tem od strani opazoval Avstrijce, so se mi zdeli zaprti. Zdaj sem prišel do spoznanja, da praktično nikogar ne potrebujejo, ker imajo pač vsega dovolj. Nekajkrat sem na trening povabil Žana Kranjca. Ker mu je uspel izjemen preboj v svetovnem pokalu, so mu odprta vrata v številnih reprezentancah, česar se dobro zaveda tudi Bergant.

Glede na to, da je Leitinger Avstrijec, bo imel na športni poti bistveno več podpore kot Kranjec. Mislim na podporo nacionalne smučarske zveze in opremljevalca, na velikost ekipe in še kaj. V tehničnem pogledu sta Kranjec in Leitinger povsem različna. Kljub temu imata lahko oba pred seboj lepo smučarsko prihodnost.

Drži. Poleg tega bo imel Kranjec v primerjavi z Leitingerjem vselej manko v tem smislu, da na treningih ne bo imel dveh ali treh sebi enakih. Da bi se moral na vsakem treningu boriti, da bi dosegel najboljši čas. Verjamem, da bo imel Kranjec vselej dober smučarski material, ki bo v prihodnji sezoni zelo pomemben, saj bo prišlo do nekaterih sprememb. Kranjec ima ob sebi trenerje, ki vedo, kako se stvarem streže. To so dokazali s tem, da so ga pripeljali do dveh veleslalomskih četrtih mest na zelo zahtevnih terenih.

Zelo sem vesel, da sistem funkcionira. To je tudi dokaz, da sem izbral dobre trenerje. Dejstvo je, da Slovenija v alpskem smučanju nikoli več ne bo velik narod. Nikoli ne bomo imeli osem finalistov v posamezni disciplini. Kakovost Žana Kranjca je nesporna. Štefan Hadalin pa je praktično na vseh prizoriščih pokazal napredek. Smučarja dokazujeta, da se v Sloveniji dela kakovostno in da so posamezniki konkurenčni.

Povsod sem deloval več let in nisem vsako sezono skakal s cveta na cvet. To je dokaz, da sem povsod delal dobro, da so mi delodajalci zaupali in podaljšali pogodbo. Občutek v avstrijski reprezentanci je krasen predvsem na tekmah, ko imaš na startu deset tekmovalcev, v nasprotju s številnimi kolegi, ki so odvisni le od enega. Zaenkrat kaže, da bom z Avstrijci podaljšal sodelovanje tudi v prihodnji, olimpijski sezoni. Kako bo kasneje, bomo videli.

Vselej pravim, da je najlepše delati doma. Če so le pogoji takšni, da ti omogočajo dober trening.

Odkrito povedano, s slovensko reprezentanco se ne ukvarjam preveč. So pa opazni premiki. Ljudje, ki so zraven, imajo pravi motiv in hočejo športu dobro. Vselej ni bilo tako. Ko sem po desetletju pred tremi leti nekaj dni zapored vstopil v stik s smučarsko zvezo, sem dobil občutek, da v Sloveniji ni prave podpore alpskemu smučanju. Upam, da bodo rezultati pripomogli k temu, da bo sponzorska podpora večja, taka, da bodo z njo Slovenci lahko zraven najboljših.

Slovenija je tako majhna, da ločevanje po geografski legi nima nobenega smisla. Precej pomembneje je, da smo zraven kot reprezentanca. Je pa čudno, da ni v Sloveniji kakšnega uspešnega alpskega smučarja z mojega konca. Bržčas je to posledica slabšega dela v preteklosti. Prepričan sem, da se bo na Gorenjskem našel še kdo, ki bo šel po poti Bojana Križaja, Jureta Koširja, Špele Pretnar in Alenke Dovžan. Morda že Meta Hrovat – ko se ravno pogovarjava v Kranjski Gori.