Tanja Fajon: Evropska komisija nima več moči. Moč se je preselila v prestolnice.

Ena najbolj prepoznavnih poslank pa je Marine Le Pen, ki med francosko predsedniško kampanjo govori o koncu Unije. Koalicija, ki jo je vodil Martin Schulz, je razpadla takoj, ko je odstopil in se vrnil v Nemčijo, kjer kandidira za mesto kanclerja. Marca bodo v Rimu praznovali 60. obletnico združene Evrope, vsi pa pričakujejo, da bo Angela Merkel tam predstavila načrt za dve ali tri ločene Evropske unije. Vprašanje, kakšna Evropa bo preživela, je postalo aktualno tudi v evropskem parlamentu.

Spomnim se, kako je bilo ne pred poldrugim letom, ampak pred šestimi leti na Lampedusi. Zgodba je enaka. Pred poldrugim letom je bil val večji in hitrejši, bilo je veliko ljudi, mi pa smo bili nepripravljeni. Kako je to videti v Bruslju? Situacija z begunci drži zrcalo evropski družbi. Ni šlo samo za vrednote, ampak tudi za solidarnost, skupne delujoče migracijske politike in tudi za vprašanje humanitarnosti. Do katere mere smo pripravljeni Evropejci ljudem, ki so na begu zaradi vojne, nasilja ali revščine, pomagati? Ali pa se želimo pred njimi izolirati? V Evropi imamo danes države, ki v krizi z begunci vodijo politiko à la carte. Dejansko nam je pri evropski solidarnosti in moralni odgovornosti spodletelo.

To se ni zgodilo v zadnjih dveh letih. Razmere z begunci niso nič novega. Lani je v kratkem času prišlo veliko ljudi. Če pa številke damo v širši kontekst, milijon in pol ljudi za petstomilijonsko Evropo ni velika številka. Po drugi svetovni vojni je v Nemčijo prišlo dvanajst milijonov beguncev, pa je Nemčija postala najmočnejše gospodarstvo v Evropi.

Izzivi so različni. Evropska unija je šla v zadnjih desetih letih čez vrsto kriz. Vsaka kriza je ostala do neke mere nerešena. Preden se je ena končala, je že prišla nova. Ves čas se zdi, da smo v krču in da gasimo požar. S vsako novo krizo izgubimo dolgoročni strateški interes glede tega, zakaj Evropska unija obstaja. Ne vemo, čemu služi povezovanje na temelju skupnih vrednot in skupnih pravil igre. Cela vrsta evropskih držav skupnih pravil igre ne spoštuje več.

Poglejmo tja, kjer se odloča o politiki. V evropskem svetu se vlade dogovorijo za skupno politiko. Ko gredo domov, pa naredijo tako, kot jim na domačem terenu najbolj ustreza, in evropska komisija nima mehanizmov, da bi nadzorovala izvajanje sklepov in ukrepala. Države Višegrada, denimo, se vedno bolj odločajo za politiko à la carte ali pa gredo v izolacijo in protekcionizem. Izzivi so kompleksni, enotnega odgovora na izziv, ki ga predstavljajo migracije, nimamo. Jasno pa je, da migracij na evropski celini ne bomo zaustavili.

Begunsko krizo bo Evropska unija preživela, ne bo pa je ustavila. Evropa je celina migracij. Že zaradi globalizacije nič ne bo ustavilo ljudi, da se selijo tja, kjer je življenje boljše. Ali bo Evropska unija zaradi tega razpadla? Ne želim biti prevelika pesimistka. Pesimizem ne rešuje realnih problemov. Je pa res, da smo v prelomnem obdobju. Pred sabo imamo tri ključne volitve. Morda je največji problem pomanjkanje jasnega evropskega voditeljstva z jasno vizijo. Nimamo več voditeljev, kot so bili Robert Schuman in Jean Monnet, ki so imeli izkušnje z vojnami in revščino in so vedeli, zakaj povezujejo Evropo. Zdi se mi, da kljub morda veliko večjim izzivom nova generacija voditeljev ne ve več, zakaj moramo delati skupaj.

V Evropi takšnih voditeljev praktično ni več. Nekateri pravijo, da je to Angela Merkel in da brez nje Evropa ne bi obstala. Če se nam zgodi, da bo v tem letu na volitvah prišlo do še večjega preobrata v skrajno desno, bomo videli prelomno leto. V mislih imam Nizozemsko in še posebej Francijo. Če se to zgodi, bo nastalo vprašanje, kako se bo nadaljevala integracija. Bližamo se 60. obletnici Evropske unije, ki jo bomo praznovali v Rimu. Veliko je ugibanj o tem, kakšen bo načrt, ki ga bodo predstavili voditelji. Bo to Evropa dveh hitrosti? Bo na eni strani evrski steber, na drugi strani pa varnostno-obrambna unija? Bodo to različni interesni krogi? Danes že živimo Evropo različnih hitrosti, vprašanje pa je, kako daleč bodo spremembe šle. Po brexitu smo se vsi strinjali, da Evropska unija ne pomeni več statusa quo. Nekaj se mora spremeniti. Ljudje je ne čutijo več, so daleč, vidijo samo politične elite. Kaj pa bo Evropska unija v prihodnosti, si ne zna nihče zares predstavljati. Prepričana sem, da pri ključnih strateških interesih potrebujemo sodelovanje.

Terorizem. Podnebje. Energetika. Trgovina. Kjer imamo vsak svoje interese, pa je treba državam dopuščati nekaj več suverenosti, kot smo je v zadnjih letih.

Morda ne toliko resno, kot bi jo morali. Morda tega še danes ne jemljemo dovolj resno, ko gledamo splošno jezo državljanov in populizem, ki narašča. Ko so se Britanci odločali, so bila mnenja različna. Večina si je želela, da ostanejo del Evropske unije. To je pomembna država za obstajanje te povezave. Hkrati pa je veliko kolegov govorilo, da so Britanci že do zdaj samo jemali tisto, kar jim je koristilo, in nikoli niso bili z obema nogama del Evropske unije. »Če hočejo oditi, naj kar gredo,« je bilo slišati. Meni osebno je bilo žal zaradi njihove odločitve. Najbrž sta bila za njo strah in jeza, ki smo ju kasneje videli tudi na volitvah v Ameriki.

To je zares zanimivo. Ogromno Britancev išče evropska državljanstva in si želi še enega potnega lista. Zdi se, da jih je strah. Najpogostejše vprašanje po referendumu je bilo, kaj Evropska unija sploh je. Če bi se danes odločali, bi se morda odločili drugače. Brexit je sprožil veliko nejasnosti. Tudi o vprašanju postopka izstopanja iz Evropske unije in o pogajanjih, kako bo proces potekal. Strah pa je mogoče čutiti tudi na evropski strani, in sicer zaradi populizma, zaskrbljenosti, da gre Evropska unija na pot razpadanja, in ob vprašanju, ali bomo znali zadržati skupne interese.

Populizem je protest proti vsemu. Nima skupnega imenovalca. Mislim, da je odziv na krizo, skozi katero smo šli. Ljudje vidijo, da imajo vedno manj denarja, na drugi stani pa so elite, ki bogatijo, izrabljajo ugodnosti davčnih oaz in pridobivajo evropska sredstva. Ljudje se počutijo vedno bolj revne, odrinjene na rob družbe. Zdi se mi, da je sredina izginila. Populizem je lahko usmerjen proti priseljencem, proti obstoječemu sistemu ali proti čemurkoli drugemu. Težko ga je postaviti pod skupni imenovalec. Vsekakor pa ga ne smemo zanemariti. Pri kolegih v parlamentu sem videla, da so se v diskusijah o brexitu obnašali, kot da ne obstaja, in so ga ignorirali, češ da bo tako lažje preživeti. Zdaj pa je tako splošno prisoten, da moramo začeti razmišljati o tem, kaj jeza ljudi prinaša.

V resnici smo bili razdeljeni. Bili smo najbolj razdeljena politična skupina. Večina socialistov je bila za. Proti smo bili socialisti iz vzhodnoevropskih držav. Tudi zame je bila odločitev težka. Argumenti za in proti so bili dobri. Za slovensko gospodarstvo Ceta ne bi prinesla nič dobrega in nič slabega. Mene pa niti vsa jamstva, ki smo jih dosegli med pogajanji, niso prepričala, da bi sporazum prinesel večjo blaginjo državljanom. Zato je bila moja odločitev proti Ceti. V naši skupini so bili zelo proti tudi Francozi in Avstrijci. Nemci pa so bili v večini za in večina je Ceto podprla.

Ne vem, ali je primerjava ustrezna. Skrajna desnica je v načelu proti prosti trgovini in proti trgovinskim sporazumom. Zase in za svoje kolege pa lahko rečem, da nismo proti prostotrgovinskim sporazumom. Vztrajali smo, da je treba narediti reformo. Sporazumi morajo biti bolj pravični, da bodo zaščitili tudi delovna mesta. Ne sme priti do šoka z izgubo delovnih mest, zaščititi je treba tudi naše standarde. V dvorani je bilo sicer videti, kot da glasujemo skupaj z Marine Le Pen in Niglom Farageem. V resnici pa je bila med nami bistvena razlika. Mi smo predstavili predlog o reformi svobodne trgovine v desetih točkah. Upam, da bo prišel čas, ko bomo s Kanado lahko bolje sodelovali; podprli smo tudi strateško sodelovanje z njo. Ko je kanadski premier Justin Trudeau dan kasneje nagovoril evropski parlament, se je to zelo jasno pokazalo. Trudeau je rekel, da imamo skupne vrednote. Želimo si bolj pravičen in varen svet in močno Evropo. To tudi sama zagovarjam. Skrajno desnih strank, vključno z Le Penovo in Farageem, pa med njegovim nastopom ni bilo, ampak so ga bojkotirali. Mislim, da so razlike zelo očitne.

Morda pa je Trump priložnost za Evropo.

Želim si, da bi bil Trump priložnost, da se Evropa upre. Prvi odziv je bil čutiti v nemških vrstah. Takoj po izvolitvi Trumpa so se Nemci na desnici povezali. Hitro so razumeli, da je boljše delati skupaj kot pa dopustiti, da skrajna desnica z AfD doseže še boljši rezultat. Morda nas bodo Trumpova nepredvidljivost, nevarne grožnje in prepoved gibanja državljanov iz sedmih pretežno muslimanskih držav spodbudile k sklepu, da si pa v Evropi res ne želimo takšne politike, ob kateri si vsako jutro šokiran nad tem, kaj se je zgodilo. Populizem je nepredvidljiva politika brez strateške vizije. V Avstriji so to prvi razumeli. Nihče si ni decembra v resnici predstavljal, da bo zeleni kandidat v drugem krogu lahko zmagal na predsedniških volitvah.

Populizem širi strah in nestrpnost. Vodi v razgradnjo. Vprašajte mlade ljudi, v kakšni Evropi želijo živeti. Danes je samoumevno, da lahko prosto potujejo po celotnem kontinentu, da se lahko izobražujejo kjerkoli in da lahko svobodno iščejo priložnosti. Če jih postavimo pred dejstvo, da bo v prihodnosti drugače, da se bodo vrnile meje in da bomo začeli razgrajevati Evropo, bodo začeli razmišljati drugače. Zdi se mi, da zelo malo govorimo o tem, kaj je Evropska unija, kaj je evropska identiteta in kaj nam prinašata.

Ne bi se strinjala s tem, da je danes težko najti človeka, ki bi rekel, da je Evropska unija dobra. Povprašajte slovenske gospodarstvenike. Vsak bo rekel, da mu Evropska unija prinaša koristi. Samo zapora meja in uvedba carin bi naredili takšno škodo, da si nihče ne želi videti razpada Evropske unije. Razpad schengena bi imel uničujoče gospodarske posledice. Ob tem pa Slovenija še vedno črpa izjemna evropska sredstva, le da teh zgodb ne slišimo. Ogromno naših podjetij, infrastrukture in projektov je odvisnih od evropskega denarja. Pri tem smo še kar uspešni, kadar imamo dobre, inovativne ideje.

Marsikdo se s tem, da je Evropska unija nekaj slabega, ne bi strinjal. Strinjal pa bi se s tem, da bi jo bilo treba spremeniti. Za mnoge mlade ljudi je Evropska unija danost. Odrasli so in živijo v prostoru, v katerem niso nikoli občutili nič slabega. Njihova svoboda nikoli ni bila ogrožena, varnost pa tudi ne. Teh vrednot ne razumejo tako, kot jih razume starejša generacija. Mislim, da nam Evropa še vedno prinaša več dobrih kot slabih stvari in da preveč negativiziramo.

Na vsakem referendumu se postavi vprašanje, kateri argumenti bodo prevladali. Tudi vprašanje, ali se volilci zares odločajo glede referendumskega vprašanja, ali pa oddajo glas kot protest proti političnim elitam. Pri brexitu je bila razprava nekoliko drugačna. Na volišča niso prišli mladi, ki si želijo Evropsko unijo. Na periferiji pa so imeli ljudje občutek, da živijo slabše, in so bili jezni na finančne centre, na kapital in na mesta, kjer živijo bolje. Evropa je še vedno najbogatejša celina na svetu z visokimi standardi in visokimi varovalkami, bogastvo pa je zelo nepravično porazdeljeno. Naredili smo velik sloj bogatašev, ki so zaščiteni, korporacijam smo omogočili, da sploh ne plačujejo davkov in da dobivajo zaslužke tam, kjer ne ustvarjajo kapitala. Na drugi strani pa smo tudi z gospodarsko krizo povečali število revnega prebivalstva. V Evropi bi morali ponovno priti do ukrepov pravične razporeditve bogastva, tako da bi imeli ljudje, ki so najbolj prizadeti, enake možnosti. Ne pa da imajo državljani občutek, da imajo koristi samo veliki, močni, korporacije in bogataši.

Vprašanje je, kaj se dogaja z delavskim razredom, ki ni več takšen, kot je bil. Zato ima levica težavo, kako nagovarjati svoje volilce. V zadnjih desetih letih, ko se nam je zgodila ekonomska kriza, smo imeli zelo konservativno komisijo, ki je skupaj z Angelo Merkel vodila politiko močnega zategovanja pasu. To je pomenilo stroge varčevalne ukrepe, kar je nekatere države, predvsem Grčijo, močno potisnilo na kolena. Posledice čuti predvsem revnejši del prebivalstva. Hkrati nismo izvajali investicij v zagon majhnih in srednjih podjetji, ki bi odpirala nova delovna mesta. To je na eni strani paraliziralo ekonomski razvoj, na drugi pa socialne pravice. To je Evropo oslabilo.

Evro je bil vzpostavljen kot skupna valuta, vendar brez nadzornih institucij. Bil je prazen okvir in šele zdaj gradimo institucije, ki bodo nadzirale in ukrepale, preden bo prepozno. Vprašanje je, ali bomo z globalizacijo na eni strani in z današnjim delavskim razredom na drugi ob vzporedni krizi vodenja obudili gospodarstvo. Vendar se gospodarstvo oživlja, nezaposlenost pa se niža. Zadnja Junckerjeva komisija je tudi poskušala zmanjšati administracijo in zožiti politike na gospodarstvo, migracije in še nekaj prioritet. Izvaja ukrepe za pridobitev zaupanja državljanov. Če pa bomo na letošnjih volitvah dobili še bolj desne politike, bo nastal problem.

Dokler ne začne procesa izstopa, ima Britanija še vedno polne pravice. Marca bo Therasa May sprožila izvajanje 50. člena. Potem bo postopek pogajanj trajal dve leti ali več. Želim si, da bi bili z ločitvijo na koncu zadovoljni obe strani. Ampak na koncu bo Velika Britanija zunaj. V tem trenutku pa ne vidim nobene druge države, v kateri bi si državljani želeli izstop. Pregledovala sem raziskave, ki kažejo, da si ljudje želijo več skupne evropske varnosti in skupno migracijsko politiko. Tam, kjer jih je strah, si želijo več kot samo nacionalno politiko.

Zadnja leta sem imela občutek, da je bil to samo francosko-nemški motor, na koncu pa samo nemški. Velika Britanija ni bila gonilna sila, ki bi enako odločala pri vseh politikah. Izstop ne bo pomenil velike razlike. Bo pa nastala razlika v proračunu, ker je predvsem pri varnosti in obrambi prispevala veliko sredstev. V proračunu bo treba sredstva drugače porazdeliti. Če v Franciji po kakšnem naključju oblast prevzame Marine Le Pen, pa se vse spremeni, ker motorja ne bo več. Lahko se obudijo težnje po referendumu o izstopu. Zdaj morata Francija in Nemčija kot največji evropski gospodarstvi vleči Evropo naprej.

Na mizi je več scenarijev. Govori se marsikaj. Slišati je ideje, da naj bi se Unija vrnila k osnovnemu jedru tesno povezanih petih ali šestih držav, ki bi naprej gradile posamezne politike. Ideja Angele Merkel je, da se nekatere države povežejo globlje in skupaj napredujejo. Nisem še naletela na jasen koncept nadaljnjega razvoja. Ampak dokler državljani politikam ne bodo zaupali in bodo Bruselj razumeli kot stolp elite, bo težko karkoli narediti. Dokler ukrepi za socialno varnost in delovna mesta ne bodo učinkoviti, bodo ljudje v strahu in krču in ne bodo zaupali.

Žal mi je, da za predsednika nimamo več Martina Schulza, ker mu tudi na desnici priznavajo, da je instituciji vrnil obraz, moč in kredibilnost. V Bruslju smo bili z njim močan partner v pogajanjih s komisijo in evropskimi vladami. Z Junckerjem sta bila prijatelja in sta vzdrževala ravnovesje, tako da smo imeli v evropskem parlamentu stabilno večino za proevropske politike in uveljavljanje napredne agende. S Tajanijem prihaja mnogo neznank. Res je, na čelu treh glavnih evropskih institucij imamo tri konservativce.

To ni prvič, to smo že videli. Lahko pa to ustvari drugačen pristop do gospodarstva in drugih področij. Juncker je bil zelo naklonjen socialni politiki. Schulzu je bil tudi zelo blizu pri vprašanjih reševanja delovnih mest in gospodarstva. Vendar Juncker ni sam. Za seboj ima aparat ljudi, ki ga bolj obvlada, kot on obvlada sam sebe. Zaradi tega se zdi, da je danes evropska komisija zelo šibka in da nima več tiste moči, kot jo je imela včasih. Moč se je preselila v prestolnice. Ko se je treba o čem odločati, se najprej pokliče v Berlin, morda v Pariz. V London nič več, v Rim pa tudi ne. Komisija nima več moči. Donald Tusk je na čelu evropskega sveta prav tako močno oslabljen. Vprašanje je, kaj bo Tajani prinesel na čelo parlamenta. Velike črno-rdeče koalicije ni več. Imamo novo koalicijo liberalcev z EPP in ECR na eni strani in nas socialistov z demokrati in zelenimi na drugi. Tudi znotraj skupin postajamo bolj razdeljeni, kot smo bili včasih. Zaradi tega so glasovanja močno nepredvidljiva. Več je ideoloških spopadov. To, da ni trdne institucije, ki lahko z jasno večino sprejema odločitve, pa ni dobro.

Statistika kaže, da evropski poslanci še vedno najprej sledijo svoji evropski politični skupini. Najprej glasujejo po pripadnosti svoji evropski politični skupini in šele potem po pripadnosti svoji stranki in nacionalnim interesom. Če pa pogledam Ceto in nekatera druga glasovanja, je iz njih razvidno, da v ospredje vedno bolj prihajajo nacionalni interesi. Vidi se več koncentričnih krogov. Vedno bolj se vidi, ali prihajaš iz osnovnega jedra Evrope ali iz višegrajske četverice ali od kod drugod. Slovenija ni nikjer in si hkrati želi biti povsod. Če bo šla Evropska unija po poti razpada, bomo imeli mi še največje politične in gospodarske težave, ker ne bomo trdno spadali v noben krog. V parlamentu je evropska ideja manj prisotna kot nekoč in bolj spremljamo nacionalne interese. Mogoče zato, ker smo kot politiki in kot politika oslabljeni in smo do neke mere izgubili verodostojnost. Iščemo načine, kako preseči očiten razkol in kako se vrniti k ljudem.

To sta nasprotujoči si vprašanji. Obojestransko je dobro. Od tega imamo vsi koristi. Bolj ko je Evropska unija povezana, lažje se spopada z zunanjimi izzivi. Zato tudi mislim, da bi moral biti zahodni Balkan del Unije, ker bomo skupaj in trdni lažje delovali verodostojno in močno navzven.

Slovenija pa ima čisto konkretne koristi. Kamorkoli v Sloveniji greste, v katerokoli vas, povsod boste našli tablico na nečem, kar je bilo financirano s sredstvi Evropske unije. S članstvom smo dosegli izjemen napredek. Pa ne mislim samo na denar, ki smo ga kanalizirali v modernizacijo države, ampak tudi na vrednote, ki smo jih sprejeli. S tem, da smo postali enoten trg dela, da smo odpravili meje in da smo prevzeli evro, smo naredili korak naprej, smo napredovali. V mladinske programe od Erasmusa naprej je bilo investiranih več milijard evrov.

Govoriti, da Evropska unija pomeni samo slabosti, je napačno in nespametno. Izjemno veliko denarja dobimo samo za izobraževanje mladih, od shem jamstva za mlade do iskanja zaposlitev drugje pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse državljane. Skupen prostor nam ponuja priložnosti in mobilnost, ki bi jo lahko izkoriščali v še večjem obsegu.

Schengen je simbol Evropske unije. Prostor svobode potovanja. To seveda velja le v primeru, da se ne bomo vrnili na notranje meje. Mladi sploh ne potrebujejo potnega lista, ampak se svobodno gibljejo po vsej Evropi. Kjerkoli lahko s ponosom rečem, da sem Evropejka. Ko sem pred dvajsetimi leti prišla v Bruselj in Slovenija še ni bila del Evropske unije, je komaj kdo vedel, kaj je Ljubljana in kje je Slovenija. Sama sem občutila kompleks majhnosti, neprepoznavnosti, kompleks zaradi tega, ker prihajam iz nekdanje Jugoslavije. Danes sem ponosna, da sem Slovenka in Evropejka v neki širši skupnosti, ki ima mnogo kultur in pomeni veliko bogastvo. Težko si predstavljam, da bi lahko spet šli korak nazaj, se ogradili, zaprli meje in živeli v svojem majhnem prostoru. Iluzorično je pričakovati, da bi nam kaj takega lahko uspelo.

Madžarski Fidesz ne gradi politike ločitve od Evropske unije. To delajo le do neke točke, toliko, kolikor jim ustreza, ne govorijo pa o izstopu iz Evropske unije. Madžarska je med večjimi prejemniki evropskih sredstev. Pri urejanju razmer v zvezi z begunci in migranti Madžarska ne bi želela sodelovati, po drugi strani pa bi uživala ugodnosti članstva. Pojavi se dilema, kaj narediti. Evropska unija ima skupna pravila. Vsa niso prijetna v vsakem trenutku. Vendar deluje po načelu solidarnosti in sodelovanja. Kaj se zgodi, ko odstopijo od tega načela? Bi bilo treba ljudi kaznovati in jim odvzeti evropska sredstva, ker ne sprejemajo vse skupnih pravil igre? Razprava gre tudi v to smer in je zelo občutljiva. Aktualna je bila v času Berlusconija, zdaj pa v zvezi z Madžarsko. Podobno se dogaja z drugimi višegrajskimi državami.

Če želimo ohraniti Evropo, ki bo delovala na skupnih temeljih in definirala skupne interese, morajo vsi sprejemati enake odgovornosti. Ne morejo vsi delovati tako kot Velika Britanija, ki je ves čas izbirala. Ne vidim tega, da bi katera od višegrajskih držav razmišljala o izstopu. Vse so velike neto prejemnice evropskih sredstev. Ljudje bi se temu uprli. Videti pa je mogoče, da na mnogih področjih nočejo sodelovati v evropski zgodbi.

Sama pri sebi večkrat razmišljam o tem, kakšen bi bil najboljši model Evrope za naprej. Morda bi bilo najbolje iti iz prestolnice v prestolnico in definirati, kaj je tista stvar, ki je ključna za posamično državo. So to varnost, evro, schengen ali kaj drugega? Ponovno je treba najti skupni imenovalec. Pred leti je bil to enotni trg. Pri osemindvajsetih državah je skupni imenovalec težko najti. Mislim, da smo pri suverenosti v marsičem šli predaleč. Enotna pravila o velikosti kumaric in podobno res niso potrebna. Tam, kjer imajo svoje posebnosti, morajo nekatere vidike suverenosti države dobiti nazaj. Pri borbi proti davčnim utajam in mednarodnemu kriminalu pa nobena policija ne more delovati samo na nacionalnem ozemlju. Pri terorizmu je enako. To so svetovni problemi, pri katerih je treba nujno sodelovati drug z drugim. Čas bo kmalu pokazal, ali bo Evropa povezana na drugačnih temeljih. Ampak povezana bo.