Spominjam se, da se je že pred leti ugibalo ter pisalo o jemanju psihoaktivnih snovi nekaterih naših politikov. Kako lahkotno se nekoga popljuva, umaže. A prizadeti? Kaj lahko naredi? Posebno če gre za pretekle dogodke? Se potuhne, molči ali pove (svojo?) resnico in upa, da bodo verjeli njemu? Še vedno pa ostane dvom.
Jaz pa ostajam pri zadnji seji DZ in pravosodnem ministru Klemenčiču. Seja je trajala veliko ur. Minister je razlagal, pojasnjeval, odgovarjal na vprašanja. Pretežno je govoril zbrano, resno, slikovito, uporabljal zanj značilno (občasno poudarjeno) gestikulacijo in tudi posamezne humorne vložke. Vmes je brez dlake na jeziku ošvrknil SDS, državne pravobranilce in še koga. Njegova neverbalna in vsebinska komunikacija ne potrjuje presoje poslanke Anje Bah Žibert, da je bil »zelo pijan«. Če bi upoštevali njene kriterije za pijanost, bi bili nekateri poslanci, s poudarkom na stranki SDS s predsednikom ter njo vred, redkokdaj trezni. Nihče drug razen omenjene poslanke tudi ni zavohal, da bi minister smrdel po alkoholu. Meni pa vse skupaj vedno bolj smrdi po diskvalifikaciji, za kar imajo v SDS ogromno razlogov. Po vsem, kar sem videla in slišala, mi je najbliže izjava podpredsednika DZ, da gre za »fake news« v predvolilni tekmi. V predpredvolilni tekmi.
Želim si, da bi našo državo vodili, upravljali sposobni in trezni ljudje. Ker smo (naj bi bili) po ustavi vsi enaki, bi bilo dobro, da bi sprejeli zakon o obveznem testiranju funkcionarjev na prepovedane droge in alkohol. Potem bi bile razne situacije bolj transparentne (kot ta izraz radi uporabljajo politiki).
Želim si, da bi imeli samostojne, ustvarjalne novinarje, ki bi prepoznali, da izrezani in zlepljeni delčki stvarnosti niso več stvarnost in resnica, ampak potvorba in laž. Odgovorni mediji pa laži ne bi širili naprej, mar ne?
Polona Jamnik, Bled
