Takšna so denimo revizijska poročila Računskega sodišča Republike Slovenije, poročila kriminalistične policije in celó – ne bi verjela, če ne bi imela v svojih rokah – takšno je tudi poročilo Državne volilne komisije. Iz slednjega (Poročilo o izvedbi predčasnih volitev poslancev v državni zbor RS, 4. decembra 2011, Ljubljana, 20. aprila 2012, Dušan Vučko l. r.) je vredno citirati najmanj (!) te povedi (citiram): »Predčasne volitve v DZ je izvajalo 8 VKVE in 2 volilni komisiji posebnih volilnih enot, ki jih je DVK imenovala na 48. seji 28. 12. 2010. Med izvedbo predčasnih volitev je služba komisije zaznala, da posamezne VKVE niso odločale oziroma sprejemale odločitev v skladu z 28. členom ZVDZ, ki določa, da volilni organ odloča z večino glasov vseh članov. Služba komisije ocenjuje, da obstaja možnost, da je tovrstnih primerov več, kot jih je zaznala služba komisije.«

Ali pa še ena »cvetka« z rožnega vrta referendumov in volitev (citiram): »Eden od razlogov je tudi ta, da OVK nimajo vpliva na predlaganje kandidatov za člane volilnih odborov s strani političnih strank, zato se v praksi velikokrat zgodi, da so za člane volilnih odborov nemalokrat imenovane osebe, ki zaradi njihove starosti, dolžnosti volilnih odborov opravljajo prepočasi, nedosledno in nepravilno.«

To bo treba spremeniti. Kot prvi ukrep pri prvih naslednjih volitvah naj se vpelje, da član volilnega odbora, ki nadzira obvezno lastnoročno podpisovanje volilca v volilni imenik, istemu volilcu, predno mu izroči glasovnico, nanjo s posebnim pisalom (ne z žigom!) zapiše denimo kratico GIV z velikimi tiskanimi črkami, kar bi pomenilo 'glasovnica izročena volilcu'. Tako tista glasovnica ne bo mogla biti nikoli več ali večkrat uporabljena za tisti referendum ali/in za tiste volitve. Pa tudi za drugega, druge ne.

Prej zapisani ukrep ni nič novega, uporabljali so ga ravno v tržiškem primeru po tem, ko so ugotovili izginotje sto glasovnic, ponekod pa tudi že pred tistimi volitvami. To mora postati stalna praksa pri vsakem referendumu in volitvah, tudi na lokalni ravni, še zlasti ker je sedaj povsem gotovo, da občine kar same naročajo in plačujejo tiskanje glasovnic za lokalne volitve. Nadzor nad volilnimi organi (praviloma zgolj nad odbori, a še nad temi ne!) pa izvajajo tako imenovani zaupniki, ki jih tudi, enako kot člane volilnih organov, predlagajo politične stranke, pri čemer imajo prednost predlogi tistih političnih strank, ki so zmagale na zadnjih volitvah – na podlagi zakona.

Zakaj je odsotnost nadzora nad rabo neoznačenih glasovnic lahko problematična? O tem pričajo številne volilne prevare, ki so jih zaznali že pred mnogo časa v Italiji in verjetno še kje drugje – dokler niso bile sprejete ustrezne zakonske spremembe, ki so takšne in podobne »manevre« izkoreninile. Tehnika je naslednja.

Treba se je dokopati le do ene neuporabljene glasovnice (ni težko priti do njih, a o tem drugič), na njej obkrožiš kandidata po svoji izbiri in greš z njo (še prej jo skriješ) na svoje volišče, kjer ti volilni odbor vroči glasovnico, ki ti pripada po zakonu. Z obema glasovnicama greš v volilno kabino, tam drugo zamenjaš s prvo, že obkroženo, svojo (neobkroženo) pa spraviš v žep, torbico, nato pa prvo glasovnico vržeš v volilno skrinjico.

Ko prideš z volišča, daš na neuporabljeni (drugi) glasovnici obkrožiti istega kandidata dobremu znancu ali tarčnemu volilcu, ki mu morebiti celo obljubiš plačilo po vrnitvi z volišča in ga pošlješ na volišče, kjer ta tvoj vzorec ponovi in tako teče glasovanje do zaključka volitev, po vnaprej organiziranih »glasovanjih«. Seveda je to stvar dobre organizacije, ampak v tovrstnih (z)družbah je ne manjka.

V izogib izpeljave takšnih »manevrov« in njihovih ponovitev je sprotno lastnoročno označevanje glasovnic po članih volilnih odborov enostaven ukrep, ki ne zahteva nobenih dodatnih finančnih sredstev – le njegov obvezen vpis v navodila volilnim organom s strani nadrejenega organa. Ni pa odveč, če se zavoljo odprave slehernega dvoma dopolni področna zakonodaja prav s tem ukrepom kot obveznim – za začetek zakona o volitvah predsednika države (ali predsednice), s katerimi nas bodo osrečili že v tem letu naši politični vrtnarji – sadilci rožic.

Ida Čuden Rebula, Sežana