Ne gre zgolj za to, da v resnici ne drži Dačićeva »hudomušna« ugotovitev, da se državi načeloma vsebinsko lahko sporečeta samo o vprašanju, ali je Magnifico Srb ali Slovenec. Med drugim gre tudi za to, da odnosov med Slovenijo in Srbijo še vedno ni mogoče obravnavati zunaj konteksta celotne situacije v tem delu Evrope, katere sestavni del sta, hočeta ali nočeta, državi. Pa tudi za to, da se nekdanje »bratske republike« še vedno, zaradi notranjih ali zunanjih političnih potreb, zatekajo k vlačenju okostnjakov iz omar. Ker tudi tu veljajo fizikalne zakonitosti vezanih posod, se »ljubezen in sovraštvo« veselo pretakata in prostor, kjer sta včeraj vladala optimizem in spravljivost, hitro zapolnijo stare zamere. Na tem prostoru ne manjka izjav o nujnosti gledanja naprej, a takoj ko se prikažeta možnost in potreba po pridobivanju političnih točk ali boljšega pogajalskega izhodišča in mednarodnega ratinga, na plan privrejo zamere, ki bi že morale biti na mizah zgodovinskih inštitutov, ne pa del dnevne politike.
Tudi v odnosih med Slovenijo in Srbijo res ni jasno, če, kot pravita prva diplomata, problemov praktično zares nimata, zakaj še vedno niso v rubriko »zaključeno« pospravljena vprašanja vračanja arhivov, kulturne dediščine in denarja iz delitvene bilance. Zato ne bi bilo čudno, če bi se v določenem trenutku kot problem v odnosih vrnili slovensko (pre)hitro priznanje Kosova in zelo dobro sodelovanje z njim, vprašanje statusa Srbov v Sloveniji ali pa vprašanje v cunamiju lastninjenja izginulega slovenska podjetja v Srbiji. Ne gre za zgolj retorično vprašanje. Dokazov o dnevni aktualizaciji nedavne in polpretekle zgodovine je preveč, da jih ne bi jemali resno.
Slovenija in Hrvaška sta v vinski, mejni begunski, bančni vojni, sicer pa so »odnosi zelo dobri«. Zagreb in Beograd uradno sporočata, da je v odnosih treba končno sneti z noge železno kroglo preteklosti, potem na Hrvaškem snamejo napise v cirilici v Vukovarju, v Beogradu se tedaj spomnijo Jasenovca in vojaške operacije Nevihta ter srbskega eksodusa, Hrvaška vrne z omenjanjem pokola v Škabrnji in Šešljevega nekaznovanega novoekspanzionizma na zahod. Bosna, bošnjaški del, napove revizijo sodnega procesa o krivdi Srbije za genocid v BiH. Srbija pravi, da to vrača BiH 20 let nazaj, hkrati nekritično podpira poteze srbskih oblasti v Banjaluki, ki mejijo na secesionizem.
Kosovske oblasti prisegajo na življenjsko potrebo ureditve odnosov s Srbijo, a najprej naj Beograd prizna Kosovo, in že leta ne ustanovijo obljubljene skupnosti srbskih občin, Beograd jim vrača s pošiljanjem potniškega vlaka v Kosovsko Mitrovico, na katerem piše Kosovo je Srbija. V Črni gori preiskujejo poskus državnega udara na dan volitev oktobra lani, ki naj bi ga pripravljali srbski nacionalisti s podporo Srbije, Beograd si umiva roke in po Moskvi sporoča Podgorici, da njeno vztrajanje pri članstvu v Natu lahko pripelje državo na rob državljanske vojne. Omenili smo samo del današnjega jugozahodnega balkanskega političnega mozaika, svojevrstnega mrtvaškega plesa okostnjakov, zaradi katerega nas tudi četrtkovo toplo in razumevanja polno druženje dveh zunanjih ministrov v Ljubljani ni prepričalo, da balkanski bolnik zares okreva. Premalo je dokazov za takšno diagnozo.
