Tako se lahko nagledamo kraljic, cesaric, sultanov, vitezov, konjenikov, osvajalcev in osvoboditeljev. V odločitvi za vrsto maske in o krinkah začne pravzaprav delovati v globinah skrito nezavedno, odkrijejo se najbolj skrite želje in sanje. V maske in v kostume se vloži veliko energije in vse to mine v enem dnevu, izgine v eni noči. Včerajšnji vitezi in vladarji, lepotice in zveri so danes spet skromni in pokorni državljani, sosedi, naši sorodniki in znanci. Včerajšnje plesalke v haremu so spet blagajničarke v supermarketu, vitezi z izdrtimi meči pa spet naši dimnikarji, peki, zobozdravniki, hišniki.
Skratka, številnim, ki imajo radi karnevale in maskiranje, je to kratek čas v letu, malo veselja, skakanja, vrišča in smejanja, spreminjanja v nekoga drugega, in to je tudi vse.
A so tudi ljudje, ki se maskirajo vsak dan, vsako uro, vse svoje življenje. Te vsakodnevne maske so povsod, to so naši prijatelji, znanci, zakonski partnerji, nadrejeni in podrejeni, nesamostojni in samostojni ljudje, taki, ki so to iz hobija, in taki, ki so to iz nuje. So najbolj razširjena človeška podvrsta.
Najpogosteje imajo maskirani maske za vsako priložnost, a obstajajo tudi tisti, ki eno in isto masko nosijo v skoraj vseh situacijah, morda celo v strahu, da bi se spremenili. Maskirajo se v mirne in tihe, a najraje bi kričali in udarjali po mizi. Maskirajo se v nasmejane in dobrodušne, v resnici pa so osamljeni in ogorčeni. Maskirajo se v spodobne, pa najraje ne bi pozdravljali in komunicirali. To so ljudje, ki se maskirajo zaradi življenjskih okoliščin, da bi se izognili osamitvi, preziru in vsaki vrsti nelagodja.
Med vseživljenjskimi maskami najbolj prevladujejo zamaskirani politiki in vsi tisti, ki se maskirajo zaradi moči in lastnih koristi. Take je najtežje razkrinkati in prepoznati, ker so njihove maske kameleonske in se vsak trenutek prilagajajo novim okoliščinam in okolju. Po potrebi si takšni nadenejo masko prijaznosti, odprtosti, dobrodušnosti, sočutja, empatije, razumevanja, užaljenosti, občudovanja, vzhičenosti ali razigranosti. Mimogrede jih zamenjajo in vržejo proč, tako da se vam bo zdelo, da jih od nekdaj poznate in da so vam najbližji sorodnik, opora in prijatelj. Mislili boste, da jim lahko zaupate, jim posvetite čas, izkažete predanost, da jih lahko obožujete, jim ploskate, se navdušujete nad njimi in jih spoštujete. Ko vas ne bodo več potrebovali, bodo mimogrede spremenili masko in ne boste jih več prepoznali, saj bodo že nekaj drugega in nekdo drug. Iskali boste te dobre in sočutne, simpatične in empatične ljudi, ki ste jim verjeli, a ne boste jih več našli.
Vendar pa med temi, ki se vse življenje maskirajo, obstaja posebna skupina politikov, ki čeprav so maskirani, postanejo priljubljeni, zmagujejo na volitvah in dobivajo v roke oblast in denar. Pri njih nikoli ne veste, pri čem ste, čeprav so odgovorni za državljane, za mesto in državo. Maskirani v krščanske demokrate, liberalce, socialiste, v kogarkoli že, največkrat niso tisto, za kar se predstavljajo. Tisto, kar je najbolj zanimivo in vsem skupno, je dejstvo, da jim je težko sneti masko. Toda zanimivo je tudi, da državljani, tudi ko padejo maske, niso pripravljeni priznati, za kaj je šlo in s čim so imeli opravka, saj imajo radi privid o tem, da so politiki ljubeznivi, nasmejani, lepi in vedno dobre volje.
Najbolj zamaskirani politiki in njim podobni so tisti, ki si pri maskiranju pomagajo z besedami in zunanjostjo. Z besedami obsojajo nasilje, na skrivaj pa škrtajo z zobmi zaradi vseh, ki so drugačni, in v sebi dušijo in preprečujejo bes. Z besedami se zavzemajo za skupnost, a vse, kar počnejo, vodi v delitve in sovraštvo. Z besedami so pri revnih in bolnih, nato si dolgo umivajo roke, dobesedno in simbolično. Z besedami se dobrikajo in prilizujejo, v resnici pa so njihova srca zaprta, zaklenjena z velikimi ključavnicami.
Maske, sestavljene iz besed, zelo redko padejo in redko si jih kdo sname, lahko jih je obnoviti in dograjevati, pri čemer dobivajo vedno nove in nove oblike. Tudi kadar ljudje sprevidijo, da gre za maske, si težko priznajo, da so jih maske zapeljale in preslepile, saj mnogi v resnici na tihem nimajo nič proti temu, da se jih zapelje in preslepi zato, da bi verjeli v velika dejanja, dobro, pravico, poštenost in odločnost.
Najbolj benigni in povsem nenevarni pa so tisti, ki se maskirajo samo v teh dneh. Tudi ko se v maskah norčujejo iz drugih, ko so lepi in ko so grdi, ko so kralji in ko so berači. To so namreč samo dan ali dva. Za svojo dušo, za svoje veselje in na svoj račun.
Med nami pa so tudi tisti, ki prezirajo kakršnokoli maskiranje. Tako trenutno, v dneh maškarade, kot vseživljenjsko, vse dni življenja. To so redka vrsta, imajo jih za čudake ali bedake, so samotarji, ki se nočejo izneveriti resnici, poštenju in predanosti. Ti nikoli ne obogatijo, niso priljubljeni, a so tu, da jih primerjamo in prepoznamo, ko zamaskiranim padejo maske. In da v tem uživamo.
