Po devetih mesecih so se v Ženevi znova začela mirovna pogajanja o Siriji pod uradnim okriljem Združenih narodov, ki pa jih iz ozadja vodi Rusija. Že na začetku so bile težave, saj je kazalo, da predstavniki sirskega režima Bašarja Al Asada in predstavniki upornikov ne bodo hoteli niti sesti za skupno mizo v pogajanjih za končanje šestletne vojne, v kateri je umrlo že 300.000 Sircev, 11 milijonov ali polovica vseh pa je razseljenih.
Konec januarja so pogovori sprtih strani v Kazahstanu pod okriljem Rusije, Turčije in Irana omogočili nadaljevanje premirja, ki se je začelo konec decembra. Sredi februarja so potem vladne sile začele ofenzivo na položaje upornikov vzhodno od Damaska, uporniki pa ofenzivo na območju mesta Dera na jugozahodu Sirije. Poleg tega naj bi ruska letala še naprej bombardirala ozemlja, ki so v rokah opozicije, zlasti je to rodovitni, severozahodni del Sirije.
Diplomati ZN si zdaj na vso moč prizadevajo, da bi v Ženevi prišlo do sklenitve miru, saj brez miru tudi premirja ne bo. V resnici je vse odvisno od Rusije in Turčije, zahod in tudi ZN pa nimata nobene vloge več. ZDA s svojim nejasnim stališčem o Siriji kvečjemu slabo vplivajo na začetek sedanjih ženevskih mirovnih pogajanj.
Boljša izhodišča režima
Al Asadov režim se udeležuje pogajanj s pozicije moči, najprej zato, ker je njegov zaščitnik Rusija, potem zato, ker je decembra z osvojitvijo vzhodnega dela Alepa postal popoln gospodar tega drugega največjega sirskega mesta, opozicija pa nima pod nadzorom več nobenega večjega mesta in tako oslabljena v Ženevi na pogajanjih nima dobrega izhodišča. Zdi se celo, da Turčija ni več brezpogojen zaščitnik upornikov, saj je postala ruski zaveznik.
Opozicija naj bi upala, da bo Rusija v Ženevi pragmatična in pravična. »Rusi iščejo izhod iz krize, saj se bojijo, da bi se sirska državljanska vojna spet začela. Pri tem imajo težave z zavezniki, zlasti z Iranci, ki tudi podpirajo Al Asada, a jih ne zanima konec konflikta,« je za dnevnik Le Monde izjavil vodilni opozicijski politik Basma Kodmani. Poudaril je: »Rusi so zdaj glavni, kot so bili prej Američani.« Neki zahodni diplomat pa dodaja: »Vmešavajo se v vse, tudi v to, kdo bo v delegaciji opozicije.« Rusi hočejo, da bi tudi večji del opozicije postal njihov zaveznik.
V Moskvi so optimistični tudi zato, ker nameravajo delovati v soglasju s Turčijo in vključiti v pogovore čim več uporniških skupin. V 20-članski delegaciji opozicije je deset predstavnikov različnih uporniških skupin in deset predstavnikov političnih skupin. Šefa sta 40-letni kardiolog Naser Hariri, ki je menda blizu Ankari, in odvetnik Mohamed Sabra, ki je levi liberalec. Delegacijo Al Asadovega režima pa vodi Bašar Al Džafari, sirski veleposlanik v ZN. Obe strani, uporniška in Al Asadova, se bosta v skladu z ameriško-rusko resolucijo varnostnega sveta OZN, sprejeto decembra 2015, pogovarjali o politični tranziciji in o novi ustavi, da bi tako pripravili teren za volitve.
A je spet glavna ovira za pogajanja vprašanje usode Al Asada. Moskva še naprej hoče, da ostane na oblasti, kar je nesprejemljivo za opozicijo in za večino zahodnih in arabskih držav. Pogajalci ZN pa se v Ženevi, vsaj za zdaj, tega vprašanja nočejo lotiti.
