Izgorelost: Kot vojaki, ki so doživeli grozote fronte

Odziv je pogosto neustrezen

Toda zakaj tako težko govorimo o tem, če vemo, da velikokrat lahko pomaga že samo pogovor? Zato, ker isti psihološki mehanizem, s katerim se oseba žene do izgorelosti, poskrbi za to, da ta človek sam tega dolgo ne prepozna, ta mehanizem pa je zakoreninjen globoko v nas, v naši družbi in tradiciji. Je posledica težkega kmečkega življenja naših prednikov, zato še danes veljajo nezavedna prepričanja, kot je denimo, če ne naredim vsega takoj in brez napake, nisem nič vreden. Zato si pogosto ne dovolimo reči ne, dovolj je. Drčić je navedel zanimiv primer iz lastne prakse: »Oseba se je že borila z resnimi motnjami spomina, zjutraj pred službo bruhala, omedlevala, a je še vedno hodila v službo in verjela, da mora pač malo stisniti zobe. To je primer, kako nam lastna psiha lahko popači realno sliko. V tujini, na primer na Norveškem, so ljudje z diagnosticirano izgorelostjo tudi po leto in pol na bolniški, uvajajo celo preventivne dopuste, ker so ugotovili, da je to za državo ceneje. Pri nas pa se po mojih izkušnjah zdravstveni sistem na primere izgorelosti pogosto odziva neustrezno. Izgorele prehitro in brez prave rehabilitacije napotijo na isto delovno mesto. To pa ne more pripeljati drugam kot do poslabšanja stanja.«

Kako naj potem nekdo prepozna, da se ga že loteva izgorelost? Glede na omenjene številke je verjetnost, da se je marsikdo med nami že srečal vsaj z začetnim pojavom izgorelosti, zelo velika. Dolgotrajna utrujenost in upad motivacije sta lahko prva znaka izgorevanja. Kasneje se lahko pojavijo vrtoglavice, slabost, občutek drhtenja, depresija, izolacija od okolice in številni drugi simptomi. V skrajnih primerih pa lahko človek celo stori samomor ali ostane trajno onesposobljen za delo.

Ena od oseb, ki je tudi doživela spopad z izgorelostjo in ni želela biti imenovana, je povedala, da šele zdaj razume prve znake, ki so se ji pojavili, a jih ni prepoznala: »Predvsem se mi je vrtelo v glavi, večkrat so se ponoči pojavili mravljinci v nogah. A te vzroke pripisuješ vsem drugim stvarem. V tem obdobju, to je trajalo mesece, sem si priznala, da tega ne zdržim več, in sem pomoč poiskala v energetskih treningih. Predvsem pa sem si želela spremeniti delovno okolje, a če ne bi imela take izkušnje, tega verjetno ne bi nikoli naredila. Vseeno človek težko sprejme, da se je ravno tebi zgodilo nekaj takega, ker si do tedaj zmogel vse. Bila je težka lekcija, naenkrat nisi več uspešen niti pomemben, vse gre naprej, ti pa se odcepiš od vsega tega, ne moreš pogledati realno na situacijo, še manj pa prevzeti odgovornost, da si ravno ti tisti, ki moraš poskrbeti zase. Preplavljala so me različna čustva, od jeze do žalosti, na koncu pa sem ugotovila, da sem lahko skoraj vesela, da sem dojela, da sem se 'zaciklala' v glavi, in sem takoj prosila za pomoč, pa čeprav sem človek, ki raje pomaga drugim, kot da sam prosi za pomoč. Vse to je na meni pustilo veliko dela same s seboj, iskala sem spremembo in jo tudi dobila. Sicer nisem želela to spoznati na tak način, ampak tega žal ne izbiramo vedno sami.«

Tudi psihoterapevti izgorevajo

Vse naštete posledice izgorevanja po drugi strani, tako meni Drčić, niso samo slabe. Gre za obrambne mehanizme, ko telo in psiha človeku sporočata, da je šel predaleč. Nezavedni del vsakega posameznika in telo torej na neki način prevzameta nadzor, ker so posledice lahko brutalne: »Po eni strani se težko odpravimo k zdravniku ali psihiatru, težko nam je o tem govoriti, po drugi pa se, kot rečeno, tudi medicina še lovi pri obravnavi tega pojava. Odzivi psihiatrov so zelo različni, jaz sem se med zdravljenjem srečal z dvema. Starejšim psihiatrom, ki je na moje besede, da sem verjetno izgorel, dejal, da se nič ne kadi iz mene, in mlajšim, ki mi takoj rekel, da bi moral na določeni točki vstati in dati odpoved v službi.« Kajti tudi Drčić se je sam soočal z izgorelostjo, zlom pa je doživel šele v psihoterapevtskem poklicu, ko je, kot sam pravi, želel pomagati vsem, in to takoj, ker pa seveda ni bilo mogoče. To je jemal kot osebni poraz in se posledično gnal do konca: »Zdaj, nekaj let kasneje, je že veliko bolje, še vedno pa v določenih situacijah čutim posledice izgorelosti. Da, tudi psihoterapevti izgorevamo, vsaj dokler ne ugasnemo svojih notranjih motorjev izgorevanja. Na neki način izgorelost doživimo podobno kot reakcijo na dolgotrajno izpostavljenost travmatični situaciji. Podobno kot vojaki, ki so doživeli grozote fronte.«

Psihoterapevt seveda ni vsemogočen, da bi lahko s čarobno paličico v trenutku odpravil težave, lahko pa v psihoterapevtskem procesu skupaj s stranko odkrivata nove poti v življenju, ki so bile pred tem stranki skrite. Zelo zdravilen je pogovor o takih težavah, pomembno je, da ljudje, ki se srečujejo s podobnimi težavami, razumejo, da v tem niso sami in edini.