Ko so se Kozjekovi s Korena nad Horjulom leta 2011 s takratnim županom Jankom Jazbecem dogovorili za prestavitev občinske ceste, niti pomislili niso, da bodo tovornjaki še kdaj vozili po dvorišču njihove kmetije. Na lastne stroške in na svoji zemlji so nekaj metrov nižje uredili obvoz in promet je po njem nekaj let nemoteno tekel. Tudi z novim županom Jankom Prebilom so se dogovorili, da bodo zemljišče za novo cesto povsem brezplačno odstopili občini, ta pa bo poskrbela za asfaltno prevleko in to, da bo cesta zadostila vsem predpisom. Take kupčije se verjetno ne bi branili v nobeni občini. Razen v Horjulu.
V prid dogovoru obeh je bilo tudi dejstvo, da so Kozjekovi lastniki tudi več drugih zemljišč, ki jih občina potrebuje. Njihova so zemljišča, po katerih potekata tako stara kot nova cesta do zaselka Slevca, njihova so zemljišča, po katerih poteka cesta do bližnje cerkve Mohorja in Fortunata, njihov je celo del pokopališča in njihova je parcela, na kateri stoji ogromen leseni križ, ki so ga občani postavili konec devetdesetih let. Prav ta križ naj bi bil v ozadju vseh zapletov s Kozjekovimi. A o tem kasneje.
Kozjekovi so se kmalu po volitvah jeseni 2014 sestali z novim županom Jankom Prebilom, ki je pisno privolil v to, da občinska cesta ne poteka več po dvorišču Kozjekovih. Na občino bi v zameno brezplačno prenesli zemljišča za to cesto, ta pa naj bi poskrbela še za asfaltiranje in dokončanje obvozne ceste. Kozjekovi bi občini dali tudi služnostno pravico za cesto do cerkve in nanjo prenesli parcele, kjer stoji pokopališče. Pripravljeni so bili celo prestaviti križ.
Kdo bi občini dal zemljišče in ji asfaltiral cesto?
A idile je bilo kmalu konec, saj je občina februarja 2015 preklicala soglasje za prestavitev ceste z dvorišča, češ da Kozjekovi niso pridobili vseh soglasij in dovoljenj ter obvozne ceste uredili »po pravilih stroke«. Sklepati je, da so na občini od Kozjekovih pričakovali, da bodo na lastne stroške cesto še asfaltirali, uredili bankine in druge stvari, pridobili projektno dokumentacijo in vsa soglasja. »Povejte mi za en primer v kateri koli občini, ko je zasebni lastnik občini ne samo odstopil zemljišča, ampak ji na lastne stroške zgradil še cesto. Mi smo za ureditev nove ceste plačali vsa gradbena dela in kupili 300 kubičnih metrov peska, ampak očitno tudi to ni dovolj,« pripoveduje Marija Kozjek.
Tudi po preklicu soglasja so Kozjekovi še upali, da bodo z občino našli skupni jezik, čeprav so vse poteze druge strani spor le še zaostrovale. Občina je lani jeseni vložila še predlog za začasno odredbo, s katero je zahtevala ponovno vzpostavitev ceste čez dvorišče Kozjekovih. Takrat so v igro stopili sodišče in odvetniki. Sodišče je predlogu občine ugodilo in z začasno odredbo Kozjekovim naložilo, da spet vzpostavijo cesto, kot je to določeno v pogodbi o služnostni poti. »Problem naše stranke je ta, da je njihov stric in predhodnik Štefan Kozjek dal občini soglasje, da lahko promet poteka po njegovem dvorišču. Formalno je bila služnost vpisana leta 2003, čeprav se je vozilo tu že dolgo prej. Ampak v zadnjih letih se je promet povečal, mimo vozijo tudi avtobusi, tovornjaki, traktorji,« pravi odvetnica Kozjekovih Jasna Hojnik Kocjan.
Hojnik-Kocjanova je angažirala dva vrhunska strokovnjaka: sodnega izvedenca gradbene stroke Alojzija Boha in znanega projektanta Iztoka Berčiča, ki je načrtoval več avtocestnih odsekov pri nas, ter spisala ugovor zoper sodno odredbo. »Strankam pa sem svetovala, da vseeno organiziramo sestanek, na katerem poskušamo rešiti vsa odprta vprašanja. Pričakovala sem, da bo dogovor možen, navsezadnje je več za občino pomembnih zemljišč v lasti Kozjekovih.«
Sestanek z občino se je prvega decembra res zgodil. Na njem so bili prisotni zakonca Kozjek in njuna odvetnica ter župan Prebil in direktorica občinske uprave Mojca Kucler Dolinar, ki se je po sestanku pisno zahvalila in napisala, da bodo na občini čim prej pripravili dokumentacijo in jo posredovali Kozjekovim. »Sodelavec Bogdan Marolt (na občini odgovoren za komunalo, promet in prostor, op. p.) bo neposredno stopil v stik z gospodom Iztokom Berčičem, da se skupaj z našim pripravljalcem dokumentacije dogovorijo o strokovnih podrobnostih glede poteka ceste,« je napisala Kucler-Dolinarjeva. »Ko sem slišala, da sta se Berčič in Marolt dobila in si ogledala cesto, sem mislila, da smo na pravi poti,« je bila zatem optimistična odvetnica Kozjekovih.
Namesto kompromisne rešitve bagri
A kot že večkrat v tej zgodbi je sledil hladen tuš. »Prišli so z bagrom, nam prekopali dvorišče, ven vrgli ciprese, podrli zid, zasuli obvozno cesto in nam cesto spet speljali čez dvorišče. Jaz sem gospodu Berčiču takoj rekla, da se, kolikor poznam Mojco Kucler Dolinar in župana Prebila, pogovarjata s figo v žepu. Zdaj imamo dovolj in dogovorov z občino ne bomo več sklepali, najprej bomo rešili vprašanje te ceste,« pravi Marija Kozjek. Do takrat, dodaja, se ne bodo pogovarjali o ničemer drugem, še najmanj o dostopu do križa pri cerkvi. Ravno zaradi tega križa naj bi se pravzaprav vnele strasti. Na občini si želijo cesto, ki pelje do cerkve, speljati do križa in naprej do naslednjega zaselka, vendar na tem zemljišču Kozjekovi pasejo škotsko govedo in se mu zato niso pripravljeni odpovedati.
Na občini pripovedujejo seveda precej drugačno zgodbo. Pravijo, da so bili prisiljeni spet vzpostaviti cesto prek dvorišča, ker je obvozna cesta nevarna, Kozjekovi pa niso izpolnili dogovora, da bodo to cesto uredili varno za promet, vključno z vsemi potrebnimi dokumenti in dovoljenji. »Obvozno cesto, ki je črna gradnja, sta Andrej Kozjek in Marija Kozjek samovoljno zgradila brez soglasja vaščanov in občine. Cesta je bila zgrajena nestrokovno in brez projektov za izvedbo,« zatrjujejo na občini.
Kozjekovi naj bi po besedah občine ogrožali tudi varnost pohodnikov, saj so pašnik za govedo ogradili z električno ograjo, po kateri naj bi se stekalo 15.000 voltov napetosti. »Ograja v dolžini 1000 metrov lahko pomeni resno grožnjo, saj nima nobene zaščite za dotik, lahko je smrtno nevarno za otroke, starejše pohodnike, še posebno za občane s srčnim spodbujevalnikom, če se te ograje dotaknejo. Kozjeka vesta, da se tudi na tem delu gibljejo izletniki, in bi morala zaščititi nevarno ograjo in omogočiti dostop do cerkve in spominskega križa na vrhu hriba,« opozarjajo na občini.
Ko Mariji Kozjek omenimo visoko napetost v ograji, se le nasmehne, stopi do nje, prime žice in pove: »Naš problem je, da smo prišleki. Vas Koreno ima sto prebivalcev in samo mi smo prišleki, čeprav smo tu že trideset let.«
