Torej kolesarjenje ni nobena novost, ampak z njim živi Ljubljana že skoraj celo stoletje. Vmes je kolesarjenje ogrozil fičko, kajti postal je statusni simbol in kolesa so počasi končala za nekaj časa v kleteh. Kolesarjenje so od mrtvih obudili, zlasti po osamosvojitvi, predvsem rekreativci in v končni fazi mestna občina s famoznim projektom Bicikelj.
Vendar pa je kolesarjenje danes za razliko od kolesarjenja pred desetletji doživelo veliko spremembo. Spominjam se še rekonstrukcije Celovške ceste, ki je takrat postala moderna mestna vpadnica. Bila je precej prometna, toda imela je tudi moderno kolesarsko stezo, kakršnih dandanes, ko jih v glavnem le rišemo po asfaltu, pač ni. Kolesarjenje po njej, takrat sem hodil na Šubičevo gimnazijo, je bilo pravi užitek in iz Šiške si bil v centru mesta, kot bi mignil. V centru pa je bil zaradi pomanjkanja semaforjev in peščice avtomobilov že takrat skupni prostor, kot je danes na pregrešno dragi Slovenski cesti.
Torej, nič novega. Obstajala pa je razlika v kulturi vožnje kolesarjev; če si vozil v napačni smeri, te je hitro doletela kazen in prav tako, če si kršil druga prometna pravila; ponoči se nisi smel voziti brez luči in odbojnih stekel in nisi smel voziti po pločnikih in prehodih za pešce. Za red so skrbeli takrat miličniki, ki so urejali promet v mestu.
Dandanes je to precej drugače. Kolesarji vozijo, kjer se jim pač zdi, po levi ali desni strani, na semaforjih ignorirajo kolesarske steze, vozijo med pešci in jih veselo ogrožajo, enosmerna cesta za njih ne obstaja, luči ne uporabljajo (najbrž zaradi zračnega upora), če jih opozoriš na njihovo početje, ti pokažejo srednji prst in še bi lahko našteval.
Ljubljana je pozabila na ostarele ljudi, ki ne kolesarijo in so se že narekreirali, zato težko hodijo in je zanje pešpot od Name do Vodnikovega trga že zelo zahteven projekt. Včasih smo imeli v Ljubljani tramvaj, ki je imel postaje na vsakih 250 do 300 metrih in je bil kot nalašč za premagovanje takih razdalj, pa še električen je bil in zelen povrhu, kar bi moralo odgovornim iz mestne občine v smislu zelene prestolnice gotovo ustrezati.
Vem, da bo kdo rekel, da imamo nekaj kavalirjev, vendar mislim, da niso v tem primeru rešitev, saj so bolj za stanovalce Stare Ljubljane, ki jih lahko pokličejo po telefonu in potem čakajo na njih, ali pa za turiste, saj je ogled mesta z njimi prijetnejši in manj naporen. Mislim celo, da bi bila rikša najboljša rešitev: vozil bi jih tekač rekreativec, na njej bi sedel upokojenec ali zaradi mene tudi turist, pa še kolesa bi se neslišno vrtela.
Peter Kozin, Ljubljana