Ne, ne gre za ameriškega predsednika Donalda Trumpa in njegov ukaz v zvezi z zakonom, ki ga je administracija Baracka Obame predlagala, da bi vsaj malce pristrigla peruti finančni industriji. Samooklicani zastopnik interesov »trdo garajočega povprečnega Američana« z revizijo zakona Dodd-Frank (po priimkih senatorja Chrisa Dodda in kongresnika Barneyja Franka, takrat predsednikov bančnega oziroma finančnega odbora) namreč zamuja za – evropsko komisijo. Ta je že pred poldrugim letom, v širši javnosti bolj ali manj neopaženo, začela postopek za, po uradni dikciji, oživitev gospodarstva s povečanim financiranjem in ciljano alokacijo tveganj. Rezultat naj bi bil, spet z uradnim besediščem, zamenjava sedanjih pravil glede skrbnega pregleda, omejevanja tveganj, transparentnosti in nadzora z enotnim sistemom preproste, transparentne in standardizirane sekuritizacije ter ocene povezanih tveganj.

Za to žargonsko latovščino se skriva razmeroma malo, poltretji ducat členov, vendar s številnim alinejami in predvsem v celoti razumljivih zgolj posvečenim. Toda strnjeno bistvo je jasno. Evropska komisija si želi, da bi banke spet našle vlagatelje za izvedene vrednostne papirje, potemtakem za vrednostne papirje, sestavljene iz različnih zadolžnic. Sekuritizacija je namreč po slovensko – in preprosto povedano – povezovanje dolžniških pogodb (recimo hipotekarnih, lizinških in podobnih) v svežnje in njihovo »razrezovanje« v izvedene vrednostne papirje (derivate). Operacija skratka, kakršno poznamo in je bila po krizi leta 2008 opisana v brezštevilnih člankih, knjigah in filmih, ker so z njo iz, recimo, množičnih in visoko tveganih hipotekarnih kreditov za nakup nepremičnin ameriške banke oblikovale vrednostne papirje, ki so jih kot domnevno zavarovanje za lastno tveganje (od tod naziv poroštvene dolžniške obligacije oziroma CDO) prodajale donosnih naložb željnim vlagateljem (velikokrat spet bankam, med njimi seveda tudi evropskim) kot na videz varne naložbe.

Čeprav v letih po krizi o teh derivatih – razen »v retrospektivi« ni bilo veliko slišati, v resnici niso izginili. Niti v ZDA niti v Evropi. Banke jih namreč še vedno oblikujejo, v Evropi po izračunih EUobserverja (na podlagi podatkov Evropskega združenja finančnih trgov AFME in podobne ameriške organizacije FMA) na letni ravni za okrog 250 milijard evrov. To je občutno manj kot v letih pred krizo, ko je trg CDO s 500, 600 in 800 milijardami evrov v obdobju 2006–2008 dosegel vrhunec, hkrati pa precej več, kot je znašalo desetletno povprečje pred omenjenimi leti. Zakaj torej evropska komisija sili v »oživitev«?

Odgovor ponuja kratko pojasnilo samega predloga komisije, ki je »nastal na podlagi posvetovanja z deležniki ter upošteval pobude na globalni (IOSCO) in evropski ravni (EBA)«. Med deležniki v tem primeru pač banke in sploh finančna industrija ne morejo manjkati, IOSCO in EBA pa sta svetovni oziroma evropski regulator finančnega trga. Evropska komisija je, po domače, »prisluhnila« predlogom prav tistih, ki izvedene vrednostne papirje »proizvajajo«, te pa zavila v celofan koristi za realno gospodarstvo. To pa zato, ker »proizvajalci« CDO teh ne morejo več tudi prodati oziroma jih prodajo le še kakšno tretjino od oblikovanih.

Evropske banke, z drugimi besedami, sedijo na, zelo čez palec, kakšnega pol bilijona evrov iz zadolžnic sestavljenih vrednostnih papirjev, ki jim sicer pomagajo lepšati bilančno sliko pred Evropsko centralno banko, dejstva, da bodo lepega dne na njih nemara (znova) nasedle, pa ne spreminja. Oživitev trga s CDO, ki navzlic lepemu imenu in navidezni razpršitvi tveganj ne prinašajo resničnega zavarovanja, pa bi jim vsaj kratkoročno zagotovila knjigovodsko velike dobičke. Do naslednje krize kakopak, pred katero zdaj svarijo kritiki predloga komisije.

Nemški Inštitut za makroekonomijo in konjunkturo (IMK) je na potencialno nevarnost zaradi načrtovanega sproščanja trga z derivati doslej najjasneje opozoril, poleg tega pa jo je povezal z drugimi finančnimi tveganji (še vedno visokim deležem neodplačevanih posojil v bančnih bilancah, šibko kapitalsko ustreznostjo, zlasti nemških bank, in povečano negotovostjo naložb v državne obveznice). Inštitut zato priporoča nasprotne ukrepe oziroma strožjo regulacijo bank, da bi zaupanje v evro in njegovo trdnost okrepili, za predlog evropske komisije pa izrecno pravi, da »srednjeročno grozi, da bo negativno vplival na gospodarsko rast in zaposlovanje«.

Upoštevaje borzne tečaje na zgodovinsko rekordnih vrednostih je kritike in svarila ob namerah komisije toliko lažje razumeti. Razmerje med ceno delnic in donosom nanje (P/E-količnik) se približuje 30 in je s tem skoraj dvakrat višje od dolgoročno vzdržnega. To resda samo po sebi še ne napoveduje skorajšnjega zloma na borzah, a ga je prej kot »izraz zaupanja in optimizma« (kot je tvitnil Trump) priporočljivo jemati kot razlog za zaskrbljenost. In medtem ko je Trumpov ukaz za revizijo zakona Dodd-Frank v resnici le ukaz pristojnemu sekretariatu, da ga preuči in predlaga spremembe, je nova evropska ureditev trga z derivati že v usklajevanju med komisijo in parlamentom. Pri čemer (glede na zapisnik) med decembrskim glasovanjem o dopolnilih na pristojnem odboru za ekonomske in finančne zadeve ni bilo nobenega evroposlanca iz Slovenije.