Urbano vrtičkarstvo je trend srednjega razreda

Urbano vrtičkarstvo je daleč najbolj razvito v Nemčiji, ki ima tudi najdaljšo tradicijo. Začetnik organiziranega vrtičkarstva je bil nemški zdravnik, ortoped Daniel Gottlieb Schreber, ki je v 19. stoletju tovarnarjem predlagal, da delavcem preskrbijo manjše najemno zemljišče, kjer bi se lahko v prostem času ukvarjali z vrtnarjenjem. Bil je prepričan, da bi moral biti vrtiček sredstvo za krepitev telesa, razvedrilo, zapolnjevanje prostega časa in tudi odvračanje od slabih navad. Nemčija je prva država, ki je vrtičkarstvo kot dejavnost in trajno rabo prostora vključila v prostorsko zakonodajo. Prvi tovrstni zakon je bil sprejet že leta 1919 ter nazadnje dopolnjen in spremenjen leta 2006 v še vedno veljavni zvezni zakon o vrtičkarstvu. Glede na za zdaj bolj bežno poznavanje vrtičkarstva v partnerskih državah, vključenih v projekt AgriGo4Cities, pa lahko rečemo, da je urbano vrtičkarstvo zastopano povsod, pri čemer se organiziranost vrtičkarjev in urejenost vrtičkov v smeri od srednje Evrope proti jugovzhodu postopoma slabšata.

Primerov dobrih praks je po svetu ogromno. Če se osredotočimo na skupnostne vrtove, kjer vsak vrtičkar prideluje svoj pridelek, vsi skupaj pa odločajo o skupnih zadevah, si delijo orodje in izmenjujejo znanje, pa velja izpostaviti Gartenpolylog, enega izmed treh skupnostnih vrtov na Dunaju, kjer je močan poudarek na socialni interakciji ter ozaveščanju o biokulturni in kulturni raznovrstnosti v določeni soseski. Skupnostni vrtovi so zelo razširjeni tudi v Združenih državah Amerike. V Detroitu nastaja prva ameriška »kmetijska soseska« (angl. agrihood), kjer želijo s trajnostnim kmetijstvom opolnomočiti urbane skupnosti ter pridelati svežo in zdravo hrano. Zapuščene stavbe spreminjajo v pisarne, kuhinjo in prostore druženja. Imajo 80 arov velik vrt, na katerem raste več kot 300 vrst zelenjave, sadovnjak z 200 drevesi in vrt za otroke.

Anarhistične skupine menijo, da je pridelava hrane osnovna človekova pravica, v katero se ne bi smele vmešavati oblasti, na primer mesto, država ali gospodarstvo, denimo multinacionalke, agrarna industrija. Zato enako kot prazne stavbe za bivanje iščejo tudi območja, primerna za vrtičkarstvo, ki se jih ne ureja ali vzdržuje primerno oziroma čakajo na izvajanje ustreznih prostorskih ukrepov. V Ljubljani je tak primer Zadruga Urbana. Vendar pa gverilsko vrtičkarstvo ne ostaja le v domeni anarhistov, saj si je bodisi še v socializmu ali pa v novejšem času mnogo posameznikov poiskalo kos zemlje, primeren za obdelovanje, in si na njem brez uradnega dovoljenja uredilo vrtiček. Če so bili po drugi svetovni vojni to predvsem ljudje, ki so se v mesta priselili s podeželja in tako s sabo prinesli tradicijo pridelovanja svoje hrane, pozneje pa dejavnost ohranili zaradi pridelane kakovostne in cenejše zelenjave v primerjavi s tisto v trgovini, je danes to tudi trend predvsem srednjega razreda.

Vrtičkarstvo je dejavnost, ki ne zahteva formalne izobrazbe, pač pa temelji predvsem na izkušnjah, zato je odlična metoda za vključevanje ranljivih skupin v družbo. Poleg vrtov ob vrtcih in šolah, ki vzgajajo otroke za delo na vrtu in omogočajo medgeneracijsko povezovanje na primer šolski ekovrtovi, so znani zelo uspešni primeri vključevanja mladih, ki prav tako veljajo za ranljivo skupino, v aktivno urejanje zelenih površin, tudi v vrtičkarstvo. V Ljubljani se s tem ukvarja zavod Bob na Livadi. Tudi skupnostni vrt Onkraj gradbišča je bil zasnovan v sodelovanju z zainteresiranimi prebivalci ne glede na narodnost, izobrazbo ali socialni status. Iz vrtičkarstva so zrasle tudi različne neformalne ekonomije, ki omogočajo enakopravno udejstvovanje različnih družbenih slojev v nefinančnih transakcijah – v zamenjavi pridelkov in izdelkov, pripomočkov in nasvetov. Najbolj znana takšna praksa pri nas je Zelemenjava.

Če odmislimo za Slovenijo zelo značilne vrtove ob individualnih in vrstnih hišah v predmestjih in na podeželju, urbano vrtičkarstvo po obsegu zaostaja za Nemčijo, Avstrijo in tudi Madžarsko, kjer je takšna kultura bolj razširjena, še posebej v tamkajšnjih milijonskih mestih. Vendar pa smo v Sloveniji v zadnjih letih priča vedno večjemu številu dobrih vrtičkarskih praks. Skupnostni urbani ekovrt v Borovi vasi v Mariboru, nastal v sklopu Evropske prestolnice kulture 2012, velja za prvi primer celostne ureditve organiziranega vrtičkarstva Sloveniji in je sploh prvi primer, ki je v izhodišče postavil certificirano ekološko pridelavo. Izpostaviti velja tudi skupnostni vrt Onkraj gradbišča ob Resljevi cesti v Ljubljani, nastal na degradiranem zemljišču, in študentska skupnostna vrtova v ljubljanski Rožni dolini, ki sta odlična primera uspešne sinergije med civilno iniciativo in javno ustanovo.