Čeprav je italijanski sklad Palladio Finanziaria (oziroma njegova družba TCH Cogeme) DUTB že obvestil, da ga prevzem koprskega Cimosa ne zanima več, gospodarski minister Zdravko Počivalšek ni obupal. Še vedno namreč pričakuje nadaljevanje pogovorov z italijanskim kupcem in zagotavlja, da bo država naredila vse, da stečaja Cimosa ne bo. Vprašanje je, kako lahko sploh še rešimo Cimos oziroma kakšen je rezervni načrt. Ekonomist Sašo Polanec meni, da bi bila pri tem odločilna dodatna finančna pomoč države. Pa je to edina možna rešitev? »Da, ker Cimos že izgublja poslovne partnerje. To se dogaja zato, ker obstaja možnost bankrota družbe. V avtomobilski industriji je namreč dobavitelj predviden za pet ali šest let. Torej, če podjetje ni sposobno izdelati produkta za predvideni model vozila za predvideno obdobje tako, kot je treba, partnerji nimajo motiva za sodelovanje. Negotovost jih odvrača od sodelovanja,« pojasnjuje Polanec.
Po njegovem mnenju je ta hip vseeno, kako bi država reševala Cimos, vendar bi družbo morali najprej dokapitalizirati in pozneje ponoviti prodajni postopek. Motiv za državno financiranje Cimosa je velik, pravi Polanec, saj gre za številna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, stečaj družbe pa bi tudi hud pretres za vso regijo.
Morda gre le za italijansko taktiko
Ekonomist Marko Jaklič upa, da gre pri napovedi umika iz Cimosa morda le za italijansko pogajalsko taktiko. »Morda skušajo Italijani le izsiliti odločitev, saj je po zagotovilih ministra Počivalška le vprašanje dni, kdaj se bodo dogovorili s Hrvati. Dogovor naj bi bil takšen, da bi zadovoljil pričakovanja Italijanov. Vemo pa, da govorimo o možnosti odpuščanja zaposlenih v Cimosu. Normalo je, da nihče, ki se loti sanacije družbe, ne more brez odpuščanja. Italijani bi lahko mirno rekli: Tega imamo dovolj, odločite se in potem gremo naprej ali pa tudi ne. Druga možnost je, da so Italijani morda v omari našli še kakšen okostnjak. Morda Cimos ni tako perspektivna družba in to bomo zelo hitro spoznali,« meni Jaklič.
Prepričan je, da bosta hrvaška in slovenska država razmeroma hitro našli rešitev. »Če italijanski sklad na koncu ne bo prevzel Cimosa, bo to za družbo zelo slab znak. Za kupce v avtomobilski panogi je značilno, da zahtevajo stabilnost, tako lastniško kot tudi finančno in strateško. In Cimos tega že dolgo nima več. Še več, vse slabše je. Postopek sanacije družbe je DUTB napačno vodila, najboljši kupci so Cimos že zapustili,« pravi Jaklič. Razen s stečajem se bo, kot pravi, Cimos težko reševal, v stečajnem postopku se namreč lahko določeni programi rešijo. »Vsi ti postopki pa pomenijo pretres za kupce, ki se bodo množično umikali iz Cimosa,« pojasnjuje Jaklič. Pomoč države po njegovem mnenju ni mogoča, saj jo je Cimos že večkrat dobil, poleg tega bi s tem država kršila pravila enotnega evropskega trga.
Kriva sta SDH in DUTB
Država je leta 2014 Cimosu že odobrila 97-milijonsko državno pomoč. Po evropskih direktivah podjetje deset let po prejemu državne pomoči ne more pridobiti nove pomoči, saj bi bil s tem kršen evropski pravni red. »V izjemnih primerih je treba pred tem pridobiti soglasje evropske komisije. Brez tega soglasja pa ima država precej zvezane roke,« meni ekonomist Matej Lahovnik. Ne SDH ne DUTB po njegovem mnenju v preteklosti nista opravila svoje naloge. »Ti dve ustanovi sta bili namreč ključni za strateško prestrukturiranje Cimosa. Od prisilne poravnave sta tako minili že dve leti in v tem obdobju Cimos izgublja posle, zaradi razglasitve insolventnosti pa ima tudi slabšo boniteto. Dogodek, kot je bila včerajšnja napoved o umiku italijanskega kupca, med naročniki Cimosa sproži alarm, da začnejo iskati nadomestne dobavitelje. Rezervni načrt bi po njegovem mnenju moral že na začetku vključevati pogajanja z več strateškimi partnerji, saj je avtomobilska industrija v obdobju izrazite rasti. »Gotovo je na trgu še kdo, ki bi ga zanimali Cimosovi obrati, poleg tega imajo zaposleni določeno znanje. Zato bi se morala DUTB in SDH hitro odzivati,« še meni Lahovnik.
