Če se torej naša vlada sramoti z »Vizijo Slovenije 2050«, to samo kaže, da je izgubljena v vesolju že ta trenutek. Medtem ko blodi o domnevnih plavalcih v Jadranskem morju, ki bodo zamajali državo, je porabila skoraj petsto tisoč evrov, da so napaberkovani državljani, ki večinoma niso imeli nikakršnih metodoloških orodij in znanj za takšne raziskave, kramljali o času, o katerem ni mogoče reči absolutno ničesar. Najprej zato ne, ker nas bo polovica takrat že pod rušo, četudi so nam napovedali, da bomo »srečni«. Potem pa zato ne, ker so vizije domena umetnikov, sicer pa ni mogoče napovedati niti tega, ali ne bo do takrat davčna oaza na Marsu, Zemlja pa scvrta kot jajce na soncu. Kdo bi leta 1919 napovedal, da bodo čez petdeset let ljudje na Luni, ko pa nihče ni videl niti tega, da je bo čez dobrih dvajset let nared atomska bomba in je bila prva vojna le uvod? In kdo bi danes vedel, ali bo Cerar prihodnje leto, pred volitvami, na tiste, ki ga ne bomo več hoteli na vrhu, naščuval svojo ministrico paraliziranih idej z vodnim topom za pasom? Zakaj sicer nabavljata te »pripomočke«, če ne za končno rešitev? In bo torej čudovita vizija, ki so jo pravkar skvačkali, ta lepi izdelek OECD za PR-ovsko rabo pomirjanja državljanov s pravljicami, padla v vodo, še preden se bodo »avtorji« dobro izkašljali.
Politika naj zato vizije pusti pri miru in naj se loti dela. Zastavi lahko veliko kratkoročnejše ukrepe, korake, morda celo zgolj korakce, ki nas bodo popeljali ne v Srečo, ampak vsaj v drobna olajšanja. Če pa že hoče futurizem, naj si ogleda francoskega predsedniškega kandidata, levičarja Jean-Luca Mélenchona.
Francoski predvolilni boj tako in tako postaja vse bolj zanimiv. Če sta predstavnika analogne dobe, Sarkozy in Holland, odpadla kot knof z gat, in če je kandidat ravno tako tradicionalne desnice Fillon politično že tako mrtev, da si, potem ko je brezsramno fiktivno zaposlil svojo ženo za velik denar, drzne mladino priseljenskih korenin, ki na ulicah izraža svoj gnev zaradi policijskega pretepa in posilstva njihovega vrstnika, ozmerjati z bando, na drugi strani pa Francoze čaka enako skorumpirana nacionalistka Marine Le Pen, ki kot evropska poslanka prejema plačo zase in za pribočnike, da rohni proti Evropski uniji, potem je jasno, da se volilci ozirajo drugam.
Ena opcija, ki se ponuja, je Emmanuel Macron, bivši Hollandov minister za ekonomijo, ki je pravočasno skočil iz potapljajoče se vlade, mlad za predsednika (40 let), čeden na način tipičnega francoskega chica in seveda z očitnimi težavami, ki jih povzroča »srednja pot«: levico jezi, ker mu niso všeč LGTB-boji za enake pravice, desnico, ko reče, da je bila francoska zasedba Maroka zločin. (In kot vsi sredinci si misli, da je ravno to, da ga obe strani zavračata, dokaz, da ima vedno prav.) Hkrati je seveda neoliberalec, ki v isti sapi govori o enakih možnostih za vse in o tem, da bi se morali brezposelni bolj potruditi, biti konkurenčni na krasnem svobodnem trgu itn. To je tista srednja pot, ki za čuda vedno, ko pride na oblast, zavije proti desni.
Slabo naseljeno levico pa v tem volilnem boju zavzema Jean-Luc Mélanchon, ki govori vizionarske stvari, na primer o planskem gospodarstvu, podružbljenju dobrin itn. Na volitvah leta 2012 je dobil čez 11 odstotkov glasov, vodi pa najmočnejše francosko politično gibanje Nepokorjena Francija. In on je pred dvema tednoma nadvse inventivno rešil staro fizikalno uganko, kako biti na dveh krajih hkrati. Nastopil je namreč na velikem srečanju podpornikov v Lyonu, a kot hologram se je istočasno pojavil tudi na shodu na severu Pariza. »Razsvetljenske ideje morajo doseči ljudi tudi s pomočjo tehnologije našega časa. A jaz imam le svojega lastnega klona, poznam pa takšne, ki so kloni nekoga drugega,« je komentiral svojo podvojeno podobo. Ob tej vizionarski rabi tehnike si človek ni mogel kaj, da ne bi z grozo pomislil na distopično vizijo prihodnosti, ko nas bodo kandidati pričakali kar doma, udobno sedeč na našem kavču. In ne bomo imeli daljinca, s katerim bi jih lahko ugasnili.
