Zelo. Moram priznati, da bi me bilo v teh letih sram, da sem Slovenec, če ne bi imeli športnikov. Odkrito vam lahko povem, da svojega otroka ne bi usmeril v alpsko smučanje. Tudi če bi imel zagotovilo, da bo tako uspešen, kot so bili Ivica in Janica Kostelić, Tina Maze in Ilka Štuhec. Uspeh športnika še zdaleč ni odvisen le od njegovega talenta in trenerjev, temveč predvsem staršev. In sam s svojim otrokom ne bi šel skozi vse to, kot sta šla denimo Ante Kostelić ali Darja Črnko.
Svetovno prvenstvo v Sankt Moritzu je končano. Katera je vaša prva misel po koncu?Kot ste opazili, so na njem v slovenski reprezentanci blesteli predvsem Štajerci. Veste, kakšna je razlika v znanju smučanja med nami Gorenjci in Štajerci?
Kakšna?Gorenjci smo boljši v smučanju na strminah, ker znamo dobro zapičiti palice, medtem ko so Štajerci boljši na ravninah. Vse to izhaja iz konfiguracij prog. Gorenjske so strme, Pohorje pa je bolj položno. Dobro se spominjam Ilke Štuhec iz otroških kategorij. Na eni slalomski tekmi, ki je potekala bolj po ravnem terenu, je drvela kot puščica. Ko je bilo bolj strmo, je prav tako napadla, a v strmini padla.
Zakaj v slovenskem alpskem smučanju v zadnjem času ni uspehov Gorenjcev?V iskanju odgovora se je treba vrniti nekaj let nazaj. Najbolj zaslužen, da imamo v Sloveniji smukaško reprezentanco, je bil Jože Gazvoda. On je vztrajal in oral ledino, da je sestavil reprezentanco in jo pripeljal do uspehov. Prva sta vrhunske rezultate dosegla Gorenjca Andrej Jerman in Andrej Šporn, ki je bil pred tem odličen slalomist. Kontinuiteta smukaškega razvoja se je v Sloveniji nadaljevala in tako smo prišli do časov, v katerih živimo in v njih blestijo Štajerci. Ali veste, katera dva alpska smučarska kluba sta najuspešnejša na Gorenjskem?
Katera?To sta Jesenice in Tržič, ki že vrsto let ne delujeta. Poleg tega ne obratujejo številna gorenjska smučišča. Naj omenim Španov vrh, Koblo, Zatrnik, Zelenico. Nikjer se več ne smuča. Kako lahko torej pričakujete, da bomo Gorenjci ves čas uspešni, kot je bil Bojan Križaj? A tudi takrat, ko sem v otroških kategorijah treniral Križaja, Roka Petroviča, Tomaža Čižmana in druge, sem poudarjal, da moramo na trening v tujino. In smo šli ter se v Avstriji razvijali. Danes je slika podobna, a morajo Ilka Štuhec in drugi slovenski alpski smučarji v tujini preživeti več kot 90 odstotkov časa, če želijo biti uspešni, kar je po mojem mnenju preveč.
Je za primanjkljaj boljših alpskih smučarjev z Gorenjskega krivo tudi slabše trenersko znanje od denimo štajerskega?Temu bi težko pritrdil. Če ni alpskih smučarskih klubov, če je otrok za eno petino kot nekoč, potem je tudi težje vzgojiti vrhunskega alpskega smučarja. Sedaj takšne baze ni in trenerji ne morejo čarati. Maribor je denimo mesto in ima nekoliko večjo bazo. Ta seveda ne zagotavlja uspehov. Mariborčani očitno delajo dobro. Kar zadeva trenerje, bi omenil še eno dejstvo. Ko sem v letih od 1970 do 1983 na sedanji fakulteti za šport šolal trenerje, so bili ti precej bolj izobraženi, kot so danes. Izobraževanju smo dali nekoč precejšen poudarek. In navsezadnje se je treba zavedati, da se talenti rojevajo brez pravila. V alpskem smučanju pa moraš biti talent, sicer ne boš uspel.
Pravite torej, da sedanjim trenerjem primanjkuje izobrazbe?Številnim med njimi. V prvi fazi mora imeti trener tekmovalne izkušnje. Ne moreš biti trener smukačev, če nisi bil nikoli smukač. Naj izpostavim Roberta Žana, ki deluje v slovenski alpski smučarski reprezentanci. Je uspešen trener, ki ima izkušnje kot tekmovalec. Po mojem dojemanju alpskega smučanja mu primanjkuje izobrazbe, da bi si pridobil še drugo znanje, ki je nujno potrebno za trenerski razvoj.
Potemtakem bi morali v Sloveniji zadržati imena, kot je Andrej Jerman, ki si služi kruh v Oslu?Vsekakor. Andrej bi bil precej bolj dobrodošel v Sloveniji, kot je na Norveškem. Opozarjam pa, da bi morali vzpostaviti sistem, ki bi tudi Jermana, če želite, ustrezno izobrazil.
Alpska smučarska baza je še vedno veleslalomsko znanje, mar ne?Vselej je bilo tako. Brez veleslalomskega znanja je nemogoč napredek. Naj vam povem zanimiv primer. Spomnim se slalomskega treninga Tine Maze, ko je bil pred več kot desetletjem njen trener moj nečak Janez Slivnik. Če bi mi tedaj nekdo rekel, da bo to dekle nekoč dobilo tekmo svetovnega pokala v slalomu, bi se mu smejal v obraz. In jo je, pa ne le ene. Takšen napredek je bil mogoč le, ker je bila Tina vrhunska veleslalomistka.
Kako vidite prihodnost slovenskega alpskega smučanja?Kot spremljam slovensko zgodbo, lahko rečem, da se Štefan Hadalin lahko razvije v vrhunskega slalomista. Tudi Žan Kranjec ima v veleslalomu še rezerve. Boštjan Kline ima pred seboj lepo kariero, Martin Čater dobro napreduje. S trdim delom bo mogoče priti visoko.
Pa pri ženskah?Maruša Ferk in Katarina Lavtar imata majhen domet, saj nimata telesnih sposobnosti. Ferkovo rešuje hrabrost, a prav do vrha po mojem ne bo posegla. Meta Hrovat trdo dela in upam, da ji bo uspelo. Sicer pa v Sloveniji primanjkuje ženskih alpskih smučark. To je posledica životarjenja klubov.
Bi bil stalni poligon rešitev za slovensko alpsko smučanje?To je večni slovenski problem. Kje naj pa bo? Na Krvavcu? Tam ni niti primeren teren, niti nima ustreznih vremenskih razmer. Če bi se v Sloveniji želeli resneje ukvarjati s smučanjem, bi morali izkoristiti potencial Triglava. Ne pa da začnejo žičnice na Kaninu in Voglu obratovati februarja. Nujno bi potrebovali umetna jezera, da bi lahko na teh smučiščih, ki imajo zaradi visoke nadmorske višine prihodnost, izdelovali sneg. A to so dolgoletne želje, ki se vselej končajo pri okoljevarstvenikih in nemogočih posegih v Triglavski narodni park. Poglejte Avstrijce. Oni izdelujejo sneg na ledeniku Rettenbach nad Söldnom, ki je po nadmorski višini višji od Kredarice.
