Ribničanka Valerija Gelze se trikrat na teden vozi na dializo v 55 kilometrov oddaljeno Ljubljano. Opozarja, da za bolnike iz notranjskih in dela dolenjskih občin ni dializnega centra, ki bi bil bliže njihovemu domu.
»Od Kolpe do ljubljanskega barja ni niti enega dializnega centra. Področje je zelo veliko, dializnih bolnikov iz občin Osilnica, Kostel, Kočevje, Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Videm - Dobrepolje, Cerknica pa je več kot 15. Poleg tega, da nimamo dializnega centra, na tem področju za prevoz bolnikov skrbi samo en koncesionar, ki poleg dializnih bolnikov vozi še bolnike na ambulantne preglede,« navaja Gelzejeva. To konkretno pomeni, da jo trikrat na teden prevoznik, ki pride iz Kočevja, naloži zjutraj ob 5.30, domov pa se vrne čez osem ur, do 13.30. Še veliko več časa porabi dializna bolnica iz Osilnice. »Gospa je nepremična. Vožnja v eno stran traja dve uri in pol. Si zamišljate, kaj to pomeni v zimskih razmerah,« sprašuje Valerija Gelze. V skoraj dveh letih, kar se zdravi z dializo, je tudi sama potrkala na marsikatera vrata, da bi kaj naredili za olajšanje življenja dializnim bolnikom, a zaman.
Ribnica ali Kočevje?
Potreba po dializnem centru na tem območju je znana. Tako so pred šestimi leti v Ribnici že dali pobudo, da se ustanovi javno-zasebno partnerstvo za zgraditev dializnega centra v tamkajšnjem zdravstvenem domu, in so se o tem pogovarjali s tedanjim ministrom Marušičem. V projektni dokumentaciji so opredelili, da bi bil center rentabilen, če bi se v njem zdravilo 30 bolnikov. Ker pa je bilo dializnih bolnikov manj, minister projekta ni uvrstil med prioritetne in do gradnje ni prišlo, je pojasnila Lidija Šmalc, direktorica ZD Ribnica, ki se strinja, da je dolga pot na dializo za bolnike zelo naporna. Na občinski ravni občasno še govorimo o gradnji dializnega centra, »a se vse ustavi pri vprašanju, kdo bo dal denar,« pravi Šlamčeva.
O postavitvi dializnega centra pa se zdaj pogovarjajo v Kočevju. Pobudo je konec lanskega leta dal zasebni izvajalec, ki ima reference pri gradnji mreže dializnih centrov v evropskem prostoru, je pojasnila direktorica občinske uprave Lili Štefanič. Imajo tudi zasebnika, ki je pripravljen urediti prostore, v katerih bi dializni center deloval, občina pa bi pomagala tako, da bi na ministrstvo za zdravje dala vlogo za pridobitev koncesije za opravljanje dializne dejavnosti. Na občini v prihodnjem tednu načrtujejo sestanek z vsemi zainteresiranimi. Na kočevsko-ribniškem območju je trenutno 27 dializnih bolnikov in »zainteresiranimi smo, da se ljudje zdravijo čim bliže domu,« je povedala Štefaničeva.
12 let prizadevanj
A je tudi do morebitne vzpostavitve dializnega centra v Kočevju še dolga in vprašljiva pot, kažejo dosedanji poskusi gradnje manjših dializnih centrov po Sloveniji. Tovrstnih pobud je bilo že kar nekaj, uspela pa je samo ena – zgraditev dializnega centra v Kobaridu za potrebe posoških dializnih bolnikov. Nekateri so se prej vozili na dializo v Šempeter pri Novi Gorici, tudi 80 kilometrov daleč.
»Nekomu mora biti mar za to, samo od sebe se ne zgodi nič,« je povedal Božidar Kanalec, direktor Zavoda Apolon, ki upravlja center. Tudi sam je dializni bolnik in je predsednik posoškega društva ledvičnih bolnikov. Računi glede rentabilnosti se jim na začetku niso izšli, a so pri društvu vztrajali in po 12 letih prizadevanj le dočakali svoj center. Trenutno se v centru zdravi 16 dializnih bolnikov, začeli pa so z osmimi, a je center po Kanalčevih besedah kljub temu ves čas posloval rentabilno. »In ne samo to: v petih letih delovanja smo na račun prevozov na dializo zdravstvu privarčevali 350.000 evrov. S temi prihranki bi si država v desetih letih povrnila naložbo v dializni center. Največje zadoščenje pa imajo bolniki, ki so odrešeni napornih voženj v Šempeter,« je povedal Kanalec.
