Medtem ko v ljubljanskem botaničnem vrtu v tem času še ni videti prave zelene barve in iz zemlje štrlijo le bele tablice z imeni rastlin, se prav nasprotno zelenje bohoti v njihovem tropskem rastlinjaku. Pri prijetnih 20 stopinjah Celzija in za nas nekoliko manj prijetni 70-odstotni vlažnosti tropske rastline bujno rastejo. »Tole palmo ribjega repa smo morali že skrajšati, fikuse tudi, bambus je en dan pod galerijo, drugi dan pa že nad njo. Rastlinjak je pač vedno premajhen. Vsi botaniki bi si vedno želeli še večjega in še enega in še enega,« se nasmeji Blanka Ravnjak, ki nas je popeljala po skoraj sedem let starem tropskem vrtu.
Leta 2010 so ga v botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani najprej napolnili s primerki tropskih rastlin, ki so jih pred tem vzgajali v lončkih v starem rastlinjaku. V ustreznih razmerah so se hitro razrasle, poleg tega so več rastlin dobili iz Bonna in Gradca in tako se je prostor pod steklom kar hitro zapolnil. So pa nekatere rastline, kot je denimo mahagonij, vseeno veliko bolj drobne kot v svojem naravnem okolju. »Vlaga jih sili v rast, svetlobe pa je pri nas premalo, da bi pridobivale maso. V Ljubljani je od novembra do marca megla in to za tropske rastline pomeni premalo sonca,« razloži Ravnjakova.
Prvič cveti živi fosil
Pogosto jo ljubitelji rastlin sprašujejo, kdaj naj pridejo na ogled, da bodo lahko uživali tudi v pisanem cvetju, ne samo v bujnem zelenju. Odgovor ni tako preprost. »Rastline ohranjajo notranji cikel od tam, od koder izvirajo, tako da zelo različno cvetijo, nekatere pa sploh še ne cvetijo. Spomladi, ko se podaljša dan in izboljša vreme, je morda vseeno najbolj pisano tukaj notri.« Trenutno najbolj opazno cveti božična zvezda, ki je dosegla že velikost manjšega drevesa kot v domovini Mehiki. V naših domovih pogosto nima niti možnosti preživetja, saj je mnogi ne presadijo v zemljo, poleg tega je vlažnost veliko premajhna zanjo.
Rdeči cvetovi te rastline, ki je v krščanskem svetu priljubljena zaradi svoje simbolike, res izstopajo sredi zelenja, a kot nas opozori strokovnjakinja, tudi mnoge druge ravno zdaj cvetijo. Le da njihovih cvetov laično oko, vajeno klasičnih cvetnih listov pisanih barv, ne opazi. »Strelicije imajo recimo takšen nenavaden cvet. Oprašujejo se med drugim s pomočjo ptičkov, ki se usedejo na tiste podaljške, da se razprejo, na ptiče se prime cvetni prah, medtem ko pijejo nektar, in ga raznesejo, ko odletijo naprej,« pokaže na cvet, ki bi ga sicer spregledali, saj ni pisan, kot smo vajeni pri rezanem cvetju.
Še bolj nenavadni so cvetovi palme ribjega repa, ki neprestano cveti že tri leta, na Šrilanki pa iz nektarja cvetov delajo alkoholno pijačo. Ravnjakova je še zlasti vesela, da jim je prvič zacvetela volemija – živi fosil, ki raste samo še na enem mestu v Avstraliji, vedno pa so vsi zaposleni zelo veseli, ko vidijo, da cveti bananovec. »Bananovci zelo hitro rastejo, sploh v tako optimalnih razmerah. Že drugo leto pa smo lahko tudi poskusili banane. Malo jih je nerodno jesti, saj imajo semena, ampak so res okusne. Opazna je razlika, če plod dejansko dozori na rastlini, ne na poti do trgovine.«
Sladki ananas in uživaška vanilja
V sedem metrov visokem rastlinjaku se ponašajo tudi z mnogimi drugimi rastlinami, katerih plodovi so nam znani samo iz trgovin ali pa celo iz izdelkov, katerih glavna sestavina so. Kot vidimo, je avokado lepo drevesce, marakuja spretna ovijalka, ananas požene socvetje iz sredine, kakavovec pa neposredno iz debla. »Obiskovalci so navadno presenečeni, kako iz tako drobnih cvetov nastanejo tako veliki plodovi. In kakav je treba sproti obirati, ni tako kot pri nas, ko jeseni poberemo vse pridelke,« pove naša vodnica.
Tudi njihov kavovec že dela nastavke in bo kmalu cvetel. Njegovi cvetovi naj bi bili zelo lepi in dišeči, zato ga imajo mnogi tudi doma, a kot ponovno opozori strokovnjakinja: »Naši domovi so zaradi kurjenja presuhi. Toplota je, vlage pa ni, zato se tropske rastline rade posušijo.« Sami so že pridelali dobro pest kave, posladkali pa so se tudi že z ananasom. »Zelo majhen je bil, ampak smo si ga razdelili. Pri ananasu ena rastlina pomeni en plod. Pri bananovcu pa je tako, da ko matična rastlina propade, iz tal požene nova,« slišimo še eno zanimivost, preden ogled sklenemo pri vanilji. Plezalka, ki spada v družino orhidej, je že dovolj stara, da bi zacvetela, vendar nikakor noče. Zakaj? »Očitno ji je še predobro. Včasih namreč cvetove pri rastlinah izzove stres, ko začutijo, da se morajo začeti razmnoževati.« Kar malo podobno človeški vrsti, kajne? Da vam bo bolj razumljiva njena cena v trgovinah, pa naj dodamo še podatek, da cveti samo en dan in jo zato pridelovalci oprašujejo ročno.
