Tako kot je nemški vojaško-industrijski kompleks izbral Hitlerja za voditelja nove velike Nemčije in preureditev Evrope, so strategi ameriškega industrijsko-vojaškega kompleksa izbrali Trumpa za novo preureditev sveta po željah velikih ZDA.

V 21. stoletju se ZDA čutijo življenjsko ogrožene od Kitajske na Pacifiku in v Aziji. Ustaviti Kitajsko z Obamovim transpacifiškim trgovskim sporazumom je nemogoče. Zato Trump začenja novo vojaško strateško preureditev na Daljnem vzhodu. Tam potrebuje Veliko Britanijo in njen Commonwealth (Avstralijo, Novo Zelandijo, Indijo…). Nevtralna Rusija na Daljnem vzhodu je za ZDA izjemno pomembna; Japonska in Koreja bosta od strahu vedno trdna zaveznika ZDA. Tudi Francija, njene posesti na Pacifiku in vpliv v bivših kolonijah so dobrodošli. To strategijo je Trump sporočil svetu, ko je po inavguraciji med prvimi poklical predsednika Tajvana, Rusije, Velike Britanije, Japonske. Izrekel je podporo brexitu in simpatije Putinu ter francoskim nacionalistom.

V EU je zavladala zunanjepolitična zbeganost. Nemčija in njeni zavezniki ob Baltiku se zdaj čutijo najbolj ogrožene, zato tako histerično reagiranje na Trumpa. Prav te države so svojo revanšistično strategijo proti Rusiji, po vstopu v Nato, začrtale v evropskem parlamentu leta 2008 z »Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu«. Ta ni bila obračun z mrtvim komunizmom, ampak »Mein Kampf« proti Rusiji, stoletni sovražnici. Za umazane v drugi svetovni vojni je bila ta resolucija še posebej dobrodošla, a je pomenila začetek razhajanja v EU. Slovenija, hvala bogu, je ni podprla. Nemčija, Poljska in tri baltske države so potrebovale samo še Ukrajino v EU in Natu ter stoodstotno podporo ZDA za to agresivno revanšistično vzhodno politiko.

Zahodnoevropske države so se tega začele zavedati in se vedno bolj oddaljevale od nemške nevarne vzhodne politike. Nemška kanclerka je muslimanske migrante izrabila kot vzvod za »pomoč« odhodu velikih zahodnih držav iz EU, ki že tako, po finančni krizi, načrtujejo povratek k svoji suverenosti in denarnim valutam, kar pomeni carine in meje. In tako bi Nemčija končno uresničila sanje velikega rajha o vodenju preostanka EU, ki se ne bi mogel rešiti nemškega objema (Poljska in tri baltske države zaradi strahu pred Rusijo, ostali pa zaradi velike gospodarsko-finančne odvisnosti od Nemčije kot Avstrija, Češka, Slovaška, Slovenija, Hrvaška, verjetno pa tudi Madžarska, Bolgarija, Romunija).

In tu je pridobitev Ukrajine odločilna za uresničitev velikega rajha, tako vojaško kot gospodarsko. Prav zaradi tega je EU (Nemčija) povabila Ukrajino v EU in nato še Nato in organizirala revolucijo proti legalno izvoljenemu predsedniku Janukoviču. In tedaj je bila Rusija prisiljena odgovoriti ostro; če ne bi bilo Putina, bi ga poiskali, saj se Rusi počutijo ogroženi, tako kot nekoč od nacistične Nemčije. Zasedba Krima in separatisti v Ukrajini so samo ruski odgovor, ker so revanšistične groženje dosegle svoj vrh. Vse je tako lepo potekalo, revanšisti so imeli podporo Nata in ZDA in zdaj je Trump vse pokvaril. Brez nesporne podpore ZDA in Nata je veliki nemški rajh brezzobi gospodarski velikan, še zlasti po odhodu atomskih sil VB in Francije iz EU.

In kaj lahko napravimo Slovenci, če nam ni všeč biti del nemškega rajha? Zelo malo, razen če se ne razglasimo za Butale in prosimo Melanio za pomoč. Pa šalo na stran.

ZDA ne potrebujejo več ne Nemčije ne EU, zato je zunanjepolitična previdnost še kako na mestu. Mogoče nam bo predsednik Borut Pahor tokrat prišel prav oziroma Titova šola zunanjepolitične zvijačnosti. Potrebujemo modro strateško politično igro med ZDA, Rusijo in Nemčijo. Sedanja struktura EU ne more več dolgo obstati, smrtni udarec so ji zadali skorumpirani evropski politiki po razpadu Sovjetske zveze in nastanku novih držav v Evropi. Niso sledili viziji Evrope od Atlantika do Urala, ki so nam jo zapustili povojni veliki evropski očetje.

Ostanimo zavzeti evropski optimisti, mogoče pa le še lahko zgradimo novo, socialno pravično EU, vendar za to potrebujemo popolnoma nove vizionarske politike, vse dosedanje pa moramo Evropejci poslati na smetišče zgodovine. Ljubljanska iniciativa za novo ustavo EU, pobuda še živih očetov slovenske samostojnosti, avtorjev 57. številke Nove revije, je pomemben prispevek za oblikovanje nove EU. Prav mali narodi moramo prevzeti pobudo, da ne bomo drobiž ob novi delitvi vplivnih območij velikih narodov Evrope, kot smo bili leta 1941. Upajmo, da bomo Slovenci tokrat enotni in za to enotnost nujno potrebujemo novo socialno pravično Slovenijo in še prej seveda nove vizionarske slovenske politike.

Boris Nemec, Šempeter pri Gorici