Le malo stvari tako povezuje čustva, tradicijo in štirikolesno tehnologijo kot zgodovina italijanskih avtomobilskih znamk. Tako zaradi bogate tradicije kot italijanskega čuta za preteklost, ki jo na Apeninskem polotoku na srečo znajo ceniti. In iz takih zgodb potem nastajajo legende. Pa čeprav velikokrat mejijo, ali celo so to, na zgodbice, ki imajo že zaradi tega svojo težo.
Zato sta dva simbola avtomobilske italijanske industrije še toliko več vredna. Eden je na najvišjem koncu prestižne lestvice, Ferrarijev vranec, drugi precej bolj »tuzemeljski«, a zato nič manj vreden – Alfina zelena štiriperesna deteljica. Okoli obeh se spleta veliko zgodb. Zakaj ravno ti znamki, če pa Italija premore še kakšno nič manj zanimivo? Mogoče zato, ker se zgodovini teh dveh tesno prepletata. Če ne drugače zato, ker je Enzo Ferrari svoje prve dirkaške korake storil ravno z Alfinimi dirkalniki in njihovo ekipo. A pojdimo lepo po vrsti.
Konjiček naj bi prinesel srečo
Ferrarijev simbol, vzpenjajoči se konj ali po italijansko cavallino rampante, je v »hiši« že dolga leta, zgodba, kako je prišel v Ferrarijevo čredo, pa se začenja precej daleč od Maranella. Leta 1312 je vojvoda Liudolf von Schwaben v dolinici poleg ostankov rimskega mesta dal postaviti kobilarno, ki so jo takrat v stari nemščini imenovali Stuotgarten, torej nekakšen kobilji vrt. Iz te kobilarne se je skozi stoletja razvilo mesto Stuttgart, ki je tudi dobilo ime po kobilarni. Grb kobilarne in s tem mesta pa je bil vzpenjajoči se črni konj. 600 let kasneje je v Evropi divjala prva svetovna vojna in oddelek letalske eskadrilje iz Stuttgarta, ki je imel na svojih letalih narisan grb mesta, se je bojeval tudi na italijanski fronti. Eden od nemških letalcev je imel to smolo, da je v zraku naletel na italijanskega letalskega asa Francesca Baracco, ki ga je tudi sestrelil, kot trofejo pa je Baracca s sestreljenega letala odrezal grb nemške eskadrilje. Konj mu je bil dejansko tako zelo všeč, da ga je dal narisati na svoje letalo.
Leta 1923 je na dirki v Raveni na stezi Savio sodeloval tudi mladi Enzo Ferrari in bil na sprejemu pri plemiški družini Baracca, saj je bil del steze speljan po njihovem posestvu. Sam Enzo o tem ni veliko govoril, menda je le enkrat povedal to zgodbo: »Konj je bil narisan na letalu Francesca Baracce. Leta 1923 sem srečal njegove starše in mama Paulina je rekla, naj naslikam tega konja na svoj dirkalnik, da mi bo prinesel srečo. Konj je bil takrat črn in ostal je črn, dodal sem le rumeno barvo mesta Modene za ozadje.« V drugi različici, kako je konj prišel na letalo Francesca Baracce, je bil tam zaradi dejstva, da letalske sile na začetku še niso imele svojih samostojnih enot, ampak so bile dodeljene konjenici, tudi sam je bil znan kot zelo velik ljubitelj konj. Zato tudi ne preseneča, da je bil grb družine Baracca okrašen z vzpenjajočim se konjem.
Kakor koli je Baracca prišel do tega konja, Enzo je na vse skupaj skoraj pozabil, ko pa je na noge začel postavljati lastno moštvo, se je spomnil na črnega konjiča, ki ga je postavil na rumeno podlago in obrobil z italijansko »trikoloro«. Leta 1929 se je »cavallino rampante« zares pojavil poleg Ferrarijevega imena, najprej na uradnih dokumentih, na Ferrarijevem dirkalniku pa šele 9. julija 1932 na dirki 24 ur Spaja, pa še ta je bil dejansko Alfin alfa romeo 8C 2300 spider. Seveda je rdeči dirkalnik z značilnim konjičem na tej dirki zmagal. In dirkalniki so postali Enzev drugi jaz, sam pa je rad rekel: »Izdelujem motorje, na katere potem nataknem kolesa. In če me vprašate, kje sem bil nazadnje na počitnicah, vam lahko povem, da so zame počitnice, ko sem sam v delavnici, vsi drugi delavci pa na dopustu.«
Spomin na prijateljstvo
A imeni Alfa Romeo in Ferrari sta tudi sicer veliko bolj povezani, kot se zdi na prvi pogled. Na začetku svoje kariere je bil Ferrari, ko dejansko še ni vedel niti tega, kaj bi sploh delal, soočen s številnimi težavami, zaradi katerih je bil vedno bolj obupan. Leta 1919 sta se srečala Enzo in Ugo Sivocci, ki je takrat delal za majhnega proizvajalca avtomobilov CMN, takrat precej obubožani Ferrari je postal reden gost pri Sivoccijevih in ravno on je bil prvi, ki je Enza posadil za volan dirkalnika. Ko je Enzo pristal v Alfini ekipi, je s seboj pripeljal tudi Sivoccija. Druga dva dirkača sta bila Giuseppe Campari in Antonio Ascari (oče dvakratnega svetovnega prvaka formule 1 Alberta Ascarija). Sivocci je bil hiter, a tudi precej nezanesljiv dirkač, ki mu je manjkalo tudi nekaj sreče, zato je leta 1923 na dirki Targa Florio na svoj dirkalnik narisal simbol sreče: štiriperesno deteljico. Na tej dirki je Sivocci končno zmagal.
Vraževerje ali ne, deteljica je poskrbela tudi za to, da je bil njegov dirkalnik bolj viden, kajti takrat so dirkalniki peljali na cestah, na katerih je bil običajen promet, bile so peščene in zelo prašne. A sreča je Sivocciju obrnila hrbet še istega leta, ko se je tragično ponesrečil na treningu za VN Italije v Monzi, na njegovi alfi P1 pa takrat ni bila narisana deteljica. Do takrat je bila deteljica narisana v belem štirikotniku, vsak kot je predstavljal enega od štirih tovarniških dirkačev, po Sivoccijevi smrti pa so »umaknili« en vogal in tako je deteljica končala v belem trikotniku, simbol pa ostaja takšen še danes. Enzo Ferrari je kasneje bolj zaupal še omenjenemu vrancu, Alfa Romeo pa še danes svoje malo bolj športne različice modelov označuje z zeleno deteljico. »Quadrifoglio verde« je majhen spomin na prijateljstvo, ki je za vedno spremenilo življenje Enza Ferrarija, Uga Sivoccija in zgodovino avtomobilizma.